»Sprejmite jih vse, takoj in brez odvečnih vprašanj!«

Zagreb – Sredi julija se bodo v Trstu sestali voditelji šestih držav Zahodnega Balkana. Na ­sestanku naj bi se dogovorili o vzpostavitvi skupnega trga. O tem, ali in pod kakšnimi pogoji se bo šest sprtih držav, od katerih se nekatere celo medsebojno ne priznavajo, povezalo­ v gospodarsko skupnost – o političnem združevanju tako ali tako ne razmišlja nihče, ki ima kanček zdrave pameti –, smo se pogovarjali s profesorjem na Fakulteti za politične vede v Zagrebu Dejanom Jovićem.

Pred vrnitvijo v Zagreb je profesor Jović, ki je magistriral v Ljubljani in Manchestru, doktoriral pa na ugledni London School of Economics, predaval na univerzi v Stirlingu (Škotska), kjer je bil med drugim direktor Centra za proučevanje evropskega sosedstva. Nekaj časa je bil tudi svetovalec takratne ministrice in sedanje predsednice Kolinde Grabar Kitarović ter posebni svetovalec bivšega predsednika Iva Josipovića, ki pa ga je odpustil, ko je objavil članek, v katerem je kritično spregovoril o referendumu za samostojnost Hrvaške. Dejan Jović slovi kot izvrstni poznavalec političnih odnosov na Zahodnem Balkanu.

Profesor Jović, začelo se je s carinsko unijo, nadaljevalo z enotnim skupnim trgom, zdaj pa naj bi se, če bodo pogovori uspešni, vse skupaj končalo s skupnim gospodarskim območjem. So to zgolj terminološke ali dejanske vsebinske razlike?

Obstaja več lastnikov procesov in ni enotnega pogleda na to, kaj bi moralo obstajati. Nekatere države, kot je Črna gora, mislijo, da so veliko bližje Uniji od, denimo, Bosne in Hercegovine in da bi jih privolitev v novo zvezo lahko ustavila na poti k polnopravnemu članstvu. Preprosto verjamejo v individualen pristop, ki so jim ga tudi ­obljubili.

Kaj povezuje vse te države, razen dejstva, da niso članice Evropske unije?

To jim je zagotovo skupno, vendar te države še vedno verjamejo, da bodo nekega dne postale članice Unije. Juncker jih je dodatno ­razočaral, ker ni imenoval niti predstavnika za širitev. Te države so v precejšnji meri izgubile upanje, nekatere med njimi, na primer Srbija, pa si mislijo – če ne moremo v Evropsko unijo, pa poskusimo določene stvari, dokler ne postanemo članice EU, razrešiti med seboj.

Kako bi lahko vzpostavili določeno obliko integracije, ko pa državljani Kosova ne morejo v BiH in Srbijo, ker ti dve državi ne priznavata Kosova?

To je pravzaprav paradoksalno, čeprav je Vučić opozoril na potrebo po notranjem dialogu o Kosovu. Zdi se mi, da je v nasprotju z ustavnimi določili v javnosti že zdaj velik del Srbov prepričanih, da so stvari s Kosovom dokončno urejene. Vučić je govoril o vzpostavitvi carinske unije, vendar je vprašanje, koliko je ta sploh realna. Če si želijo individualni pristop in članstvo v Uniji, morajo te države ravnati skladno z evropsko gospodarsko in carinsko politiko, kar je nezdružljivo s članstvom v drugih carinskih skupnostih. Vučić vztraja pri infrastrukturnih projektih, kot so hitre proge Beograd–Sarajevo, Niš–Tirana in Beograd–Budimpešta.

Za tem projektom gospodarskega povezovanja trdno stoji Nemčija. Zakaj?

Naj si je to želela ali ne, je Nemčija v brexitu dobila osrednjo vlogo v Evropi, kanclerka Angela Merkel pa postala ključni dejavnik trdnosti Evropske unije. Prav zato kanclerka kot odgovor na britanski izstop potrebuje določen uspeh. Evropsko širjenje na vzhod, v severno Afriko in Bližnji vzhod, ni prineslo rezultatov, zato je treba zdaj s primerom držav Zahodnega Balkana pokazati, da je projekt evropskega širjenja še vedno živ. Če jim ne moremo zagotoviti hitrega članstva, je to druga najboljša rešitev. Poleg tega so v večini držav Zahodnega Balkana na oblasti konservativne stranke, ki so blizu nemški vladajoči CDU/CSU, kar gotovo ni nepomembno za zunanjo politiko.

Kako bi opisali odnos med Angelo Merkel in srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem?

Zelo dobro se razumeta. V nasprotju z bivšim predsednikom Borisom Tadićem, s katerim se je kanclerka sprla zaradi Kosova, Vučić izpolni vse, kar obljubi. Ob tem kaže proevropsko usmerjenost in ves čas poudarja tudi svoje izvrstne stike z Nemčijo. To seveda godi, čeprav morda včasih precej pretirava s tem.

Kdo bi imel koristi od tega morebitnega skupnega trga?

Do zdaj so si na tem območju države, kot sta Avstrija in Grčija, pozneje pa tudi Slovenija in Hrvaška, prizadevale uresničiti gospodarske interese. Z izjemo Avstrije so bile vse neuspešne. Hrvaška je poskusila z Agrokorjem izriniti Slovenijo, a se je vse skupaj neslavno končalo. Seveda bi imela od tega največje politične in gospodarske koristi Srbija kot največja država in največje gospodarstvo, s čimer je mogoče delno pojasniti odpor drugih držav do tega gospodarskega združevanja.

Je sploh mogoče vzpostaviti kakršnokoli obliko politične integracije glede na zgodovinske in sedanje spore, različnost jezikov in kultur ter veroizpovedi? Nekateri opozarjajo, da bi bili, denimo, čez dvajset let v tej morebitni integraciji katoliki v skupnosti z muslimani v manjšini.

Težko si je predstavljati višjo stopnjo integracije. Na primeru BiH vidimo, da je to pravzaprav nemogoče, nič bolje ni pri medsebojnem povezovanju Albancev in Srbov. Pa vendar Vučić meni, da bi, če ne bo mogoče uresničiti načrta za vstop v Unijo, lahko to postal načrt B. Četudi ta ne bo uspel, obstaja še načrt C, ki pomeni vpletanje Nemčije in ZDA, Rusije in Turčije, pri čemer tretji načrt odpira tudi možnost novih spopadov na tem območju, ki pa se jim Vučić želi izogniti.

Ali ni pred kratkim odobrena gradnja mostu na Pelješac po svoje sporočilo tem državam, naj pozabijo na članstvo v doglednem­ času?

To je dokaj verjetno, čeprav ne vem, koliko o vsem tem vedo ljudje, ki sprejemajo te odločitve. Hrvaška je članica EU in območje, kot je dubrovniško, prav gotovo ne more delovati kot nekakšna 'enklava', da bi se torej v eno od držav šlo čez državo, ki ni članica EU, v tem primeru prek BiH.

Kakšne so možnosti, da bi dejansko zaživelo kaj od tistega, kar se bodo dogovorili v Trstu? Sestanki so običajno uspešni, izvedba pa ne.

Najuspešnejši sestanek je bil tisti na Dunaju, na katerem sem sodeloval. Ministri so podpisali izjavo, da bodo poročali o odpravljanju dvostranskih problemov. Na naslednjem sestanku v Parizu je bilo to že pozabljeno. Izbira Trsta je – glede na bližino – dobro sporočilo, a to ne bo ključni sestanek. Naslednji sestanek bo v Londonu, kar bo zanimivo, glede na to, da Velika Britanija izstopa iz Unije, si pa morda želi razširiti vpliv na svoja obrobna območja. Kakšnega večjega rezultata ne bo do leta 2020, ko bomo končno vedeli, ali in s kakšnimi sredstvi se bo sploh nadaljeval proces širitve.

Kaj predlagate?

Že leta 2002 sem predlagal sprejetje v svežnju, in to takoj. Zaradi čakanja te države niso nič boljše, s tem, ko jih puščajo v negotovosti, pa postajajo čedalje manj zainteresirane za vse skupaj. V času negotovosti so pri voditeljih opazne močne ambicije, da bi ostali na oblasti, dokler države ne bodo vstopile v Unijo. Đukanović je upravičeval svoj obstoj na oblasti s potrebo po vstopu v Nato, zdaj pa naj bi vladal do vstopa v EU. Poleg tega ne gre za kakšno večje tveganje. Sprejetje šestih držav z 18 milijoni prebivalcev se mi zdi veliko manjše tveganje od tega, da jih puščajo čakati in prepuščajo drugim neevropskim državam ter različnim skrajnežem.

Tudi razlike med temi državami niso velike. Če jih bodo pustili čakati še nadaljnjih pet let, je velika verjetnost, da bodo v številnih stvareh slabše, kot so bile pred petimi leti. Vprašanje sprejema je tudi tehnično vprašanje. Veliko bolj logično in poceni je sprejeti vseh šest hkrati kot pa, denimo, v Franciji organizirati šest referendumov – torej za vsako posebej, pri čemer bi število Francozov, ki bi se udeležili referenduma, močno presegalo število prebivalcev države, ki se poteguje za članstvo. Gre torej za to, da bolj ko zavlačujemo, bolj vse skupaj otežujemo Uniji, pa tudi prebivalcem držav, ki se potegujejo za članstvo v EU.