Tiskane izdaje
Ljubljana – Premier Miro Cerar in njegov srbski kolega Aleksandar Vućić se bosta danes posvetila tudi najaktualnejšim mednarodnim vprašanjem, kot so razmere v Ukrajini. Cilj druge skupne seje vlad obeh držav je namreč poglobitev političnega dialoga med Slovenijo in Srbijo.
Kar zadeva krizo v Ukrajini, Slovenija in Srbija nista v enakem položaju. Beograd po eni strani vidi svojo prihodnost v EU, po drugi pa bi najraje brez vseh zadržkov objel mater Rusijo. Ljubljana si težko privošči, da ne bi sledila evropski zunanji politiki, o čemer povedno priča podpora sankcijam proti Rusiji.
Srbski premier, ki predseduje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, je na okrogli mizi o zamrznjenih konfliktih v Evropi v okviru münchenske konference o varnosti poudaril, da je najprej treba doseči prekinitev spopadov, preprečiti izgubo življenj, potem pa iskati rešitve spora. Po njegovem mnenju je mir danes potreben bolj kot kdajkoli, sicer nam grozi katastrofa. Sklenil je z besedami, da so v Srbiji dobri prijatelji tako z Rusijo kot z Ukrajino in da podpirajo njeno ozemeljsko celovitost.
(Ne)poslušnost Srbije
Ključni vzrok za zastoj v pristopnih pogajanjih Srbije z EU je tudi neposlušnosti Srbije, ki je poskušala v ukrajinski krizi imeti nevtralno vlogo. Ker se v Beogradu izogibajo uvedbam sankcij proti Moskvi, bo Miro Cerar srbskega sogovornika nemara opozoril, ko bosta govorila o procesih srbskega vključevanja v EU, da Srbijo čaka tudi usklajevanje zunanje politike z bruseljskimi stališči. To pomeni, da se bo morala, če ne prej, pa tik pred vstopom v EU, če ne bo izboljšanja odnosov med Berlinom in Moskvo, distancirati tudi od Rusije.
Politična stališča so različna tudi do Kosova. Washington ni sporočil, da bo odstopil od kosovskega projekta. Bruselj bi bil dovzetnejši, vendar Berlin ni pripravljen v EU uvoziti nerešeno kosovsko vprašanje. V interesu Ljubljane ni, da bi prilivala olja na ogenj, ne glede na to, da bi moralo biti tudi Beogradu jasno, da se bo moral prej ali slej sprijazniti z dejstvom, da bo Priština vsaj upravljavec, če že ne gospodar na lastnem dvorišču. Čeprav je postala EU, ki Balkanu ni ponudila jasnega načrta širitve, za Srbijo manj zanimiva, si ne more privoščiti luksuza, da bi bila otok sredi Evrope.
