Tiskane izdaje
Novodobni kapitalistični razred je po mnenju srbskih analitikov nastal iz vrst posameznikov, ki so že v obdobju socializma prevzeli nadzor nad dobrinami. Glavni problem vidijo zlasti v dejstvu, da Aleksandar Vučić ni izpolnil predvolilnih obljub in prekinil nesprejemljive prakse.
Sociolog Jovo Bakić opozarja, da je vsak dan več dokazov, ki nazorno pričajo o tem, da je oligarhija v porastu. Po njegovem Srbija nima elite, temveč oligarhijski sistem, ki ga je vzpostavila že predhodna oblast. Kot meni, se je zgodila kvalitativna sprememba, ker hoče biti politični voditelj na čelu oligarhije, medtem ko so bili nekdanji politični voditelji le njen sestavni del. Vučić je na čelu oligarhije, k njemu pa prihajajo oligarhi, ki nočejo končati na sodišču ali v zaporu. Če bi radi dobili kos pogače, se morajo prilizovati poveljniku oligarhije, kar je po letu 2012 tudi edina sprememba, ki je doletela Srbijo.
Pornografska zvezda
Njegov kolega Vladimir Vuletić je prepričan, da so kaotične razmere v Srbiji sistemske. Srbi se v zadnjem desetletju niso bistveno spremenili. Za Vučića glasujejo isti volivci, ki so glasovali za pokojnega srbskega vožda Slobodana Miloševića. V srbskih medijih, kot meni Vuletić, prevladuje medijska manipulacija, ki ima za cilj poneumljanje javnega mnenja, da ne bi ljudje postavljali resnih družbenih vprašanj. Kot svež primer je navedel tabloid Informer, ki je na naslovnici objavil pornografske posnetke, na katerih naj bi bila hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović. Urednik tabloida Dragan J. Vučićević se je opravičil javnosti za neresnične trditve, gre pa za medij, ki sooblikuje srbsko družbeno elito.
Glavni urednik tednika Vreme Dragoljub Žarković je izpostavil primer srbskega ombudsmana Saše Jankovića, ki mu vojaška varnostna služba (VBA) in obrambni minister nista hotela odgovoriti na vprašanje, kaj je jabolko spora med Vučićem in žandermarijo, češ da je vprašanje smešno. Sledil je medijski napad na ombudsmana, kot da gre za navadno barabo, teza pa je bila, kdo je sploh ta Janković, da si drzne spraševati VBA. Žarković je menil, da gre za nevarno prakso, Bakić pa je poudaril, da primer Jankovića nazorno kaže na odnos izvršne oblasti do neodvisnih institucij. Čeprav se izvršna oblast zaveda, da gre za institucije, ki služijo kot preventiva proti zlorabi oblasti, gleda na njih kot na sovražnike in zavestno ignorira njihovo družbeno vlogo.
Po mnenju analitikov traja tranzicija v Srbiji že četrt stoletja, z vsako spremembo oblasti pa »naši tajkuni zamenjajo njihove tajkune«. Žarković je še pripomnil, da je Vučić pridobil popularnost z bojem proti tajkunom, tako da bi lahko vsaka afera premierovih tajkunov ogrozila njegovo vlogo Robina Huda. Bakić se sklicuje na poročanje medijev in kot primer navaja Vučićevega botra Nikolo Petrovića, ki je čez noč obogatel z izčrpavanjem Energoprojekta, kar na najboljši način prikazuje tehnologijo oblasti, ki se ohranja s prijateljskimi in sorodstvenimi mehanizmi.
Politika preganjanja
V Srbiji je politika preganjanja znova dobila domovinsko pravico, po mnenju odvetnikov Vladimira Horovica in Branka Pavlovića pa je postala proizvodnja državnih sovražnikov mehanizem vladanja. Pavlović je dejal, da politiki na oblasti na ta način prikrivajo neuspehe in ukinjajo možnost analize njihovega dela. Po njihovi logiki so sovražniki celotne družbene skupine, tako prosvetni delavci, odvetniki in zdravniki kot tudi arhitekti in urbanisti, ki kritizirajo projekt Beograd na vodi.
Državni sovražniki po potrebi so še, kot je pojasnil Horovic, Balkanska raziskovalna mreža v Srbiji (BIRN), ki jo financira EU, agencija za boj proti korupciji, tožilstvo za vojne zločine, srbska odvetniška zbornica in vrsta drugih neodvisnih institucij. Horovic je še pojasnil, da gre za primere, ki kažejo na to, da postane vsak, ki postavi oblasti relevantno vprašanje na podlagi dejstev, sovražnik države ali srbskega naroda. Gre za recept, ki ima za posledico prestrašene ljudi, ki se raje umaknejo in ničesar več ne sprašujejo. Sklenil je z besedami, da gre za razmere, ki vodijo v popolno samovoljo in absolutizem.
Z njegovo ugotovitvijo se ne strinja Pavlović, ki ne verjame, da ima Vučić v rokah vzvode in infrastrukturo, ki bi mu omogočila absolutno oblast. Po njegovem Vučić upravlja državo, ki je pod nadzorom tujcev, vse ključne odločitve pa se sprejemajo zunaj Srbije. Vučić tudi nima resne ekipe, tako da igra zgolj na karto, da so bili pred njim na oblasti še slabši politiki. Pavlović računa na veliko število ljudi, ki razumejo pomen upora in bi znali upravljati državo, vendar si še ne želijo mazati rok s politiko.
