»Stožice« namesto betonskega »Frankensteina«

Zagreb – Bo Zagreb končno dobil sodoben nogometni stadion? Zdajšnjega, v Maksimirju, namreč že dve desetletji obnavljajo. Zdaj so se začele širiti napovedi, da se nekaj le premika, vendar nihče ne pozabi dodati, da je Hrvaška, pa tudi Zagreb, sredi predvolilne kampanje pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami.

»Stadion v Maksimirju bi morali uvrstiti v knjigo rekordov, v kategorijo svetovnih stadionov, ki jih najdlje obnavljajo,« je že pred časom dejal sogovornik, znani športnik iz Zagreba, in spomnil, da so ga začeli obnavljati leta 1997, do zdaj pa še ni končan. Hrvaška je tako ena redkih evropskih držav, ki nimajo svojega nogometnega stadiona elitne, 4. kategorije, ki bi omogočil tekmovanja na najvišji (nogometni) ravni. »Reprezentanca z igralci evropskega in svetovnega razreda, klub v Ligi prvakov, doma pa nogometni stadion, ki je v resnici betonski Frankenstein,« je še dejal sogovornik. Razprave o potrebi po novem športnem objektu so se v Zagrebu razvnele tudi te dni, ko si je nogometni klub Dinamo izboril nastop v elitni Ligi prvakov.

Reka lahko, Zagreb ne

Nogometne delavce v Zagrebu nekoliko muči tudi dejstvo, da je brez velikih napovedi nov stadion že lani dobila Reka oziroma tamkajšnji nogometaši, ki jih vodi slovenski strokovnjak Matjaž Kek. Kompleks, velik 70.000 kvadratnih metrov, na katerem je osrednji stadion, ki mu je evropska nogometna zveza podelila tri zvezdice, sprejme približno šest tisoč gledalcev, zgradili so ga v desetih mesecih, stal pa je nekaj manj kot 20 milijonov evrov.

V Zagrebu je nastalo manjše razburjenje, politika z Milanom Bandićem na čelu, ki je kot prvi mož Zagreba pravzaprav lastnik stadiona, je začela obljubljati, vendar dlje od obljub ni šlo. Vmes so se dogajali pretresi, saj je bil izvršni direktor nogometnega kluba Dinamo, Zdravko Mamić, nekajkrat pri preiskovalcih (ali pa ti pri njem), ki ga sumijo nekaterih »nenavadnih finančnih dejanj«. Za povrhu je nekaj časa preživel v preiskovalnem zaporu, vendar ga je kaj kmalu zapustil.

Tudi Hrvaška nogometna zveza je imela velike načrte. Predsednik Davor Šuker je oblast prepričeval, da Hrvaška potrebuje nov stadion, za kar bi morala poskrbeti politika, nogometni milijoni, ki v klube (in bržkone zasebne žepe) prihajajo na račun prestopov igralcev iz enega kluba v drugega, pa naj bi ostali namenjeni razvoju nogometa. Pred volitvami skoraj ni lokalne stranke, ki ne bi pristavila piskrčka in izrekla kakšne o potrebi Zagreba po novem nogometnem stadionu.

Nekje med Zagrebom in Bregano?

Stadion, postavljen že leta 1912, pa ostaja tak, kot je. Vse bolj star, pa čeprav je bilo v obnovo v skoraj dveh desetletjih vloženih že skoraj 90 milijonov evrov! Stadion je sicer v lasti mesta Zagreb, ki se – vsaj dokončno – še ni odločil, kako in kaj. Če se bo uresničila želja in zdajšnja napoved, da naj bi novega gradili zunaj Zagreba, govori se, da nekje med glavnim mestom in Bregano oziroma hrvaško-slovensko mejo, potem bo z zdajšnjim »betonskim Frankensteinom«, kot mu pravijo nekateri, tudi treba nekaj ukreniti. V Zagrebu je že slišati šale o tem, predvsem na račun obsesije Milana Bandića, ki si je za enega od svojih ciljev postavil gradnjo fontan vsepovsod po glavnem mestu. Zato naj bi, po eni različici, stari stadion podrli, na zemljišču uredili sprehajalno območje, sredi njega pa veliko fontano. No, če se ne bo razpletlo kako drugače.

Kako daleč so razmišljanja in napovedi, nemara zgovorno kaže dejstvo, da natančna lokacija bodočega stadiona ni znana, načrti še manj, se pa »avtorji zamisli« spogledujejo z nekimi tujimi rešitvami, še najraje s športnim parkom, kakršnega so zgradili v madžarskem Györu, ali pred kratkim postavljenim stadionom na Dunaju, kjer igrajo nogometaši tamkajšnjega kluba Rapid. Nova nogometna arena naj bi bila zgrajena v treh letih, imela bi 20.000 sedežev, stala pa približno 40 milijonov evrov. Seveda na začetku, na koncu pa – kdo ve. Si pa športniki, nogometaši, želijo, da jim mesto Zagreb, katerega eden od simbolov je prav Gradski nogometni klub Dinamo (mestni nogometni klub Dinamo), priskrbi (beri: podari) zemljišče. Nato bi k sodelovanju privabili še kakšnega zasebnega strateškega partnerja in čez tri leta bi bile »zagrebške Stožice« nared.