Tiskane izdaje
Zagreb – Veliko hrvaških maturantov ima negativen odnos do drugačnih, precejšnja je tudi stopnja nekritičnosti do lastne države in naroda. Da bi mladi iz Hrvaške najprej pregnali Rome, nato Sirce in Srbe, je še ena ugotovitev iz raziskave, ki so jo opravili v Inštitutu za družbene raziskave v Zagrebu. O rezultatih raziskave smo se pogovarjali z vodjo projekta, prof. dr. Branislavo Baranović.
Rezultati projekta o državljanski kompetenci, predsodkih in diskriminaciji pri učencih in učenkah srednjih šol – v raziskavo je bilo vključenih 1050 maturantov gimnazij in štiriletnih ter triletnih strokovnih šol – na območju mesta Zagreb in Zagrebške županije so pokazali, da imajo mladi zelo negativna stališča do imigrantov pa tudi do narodnostnih manjšin. Kje vidite vzroke za ta negativizem?
Podatki kažejo, da razmeroma veliko maturantov dojema imigrante in narodnostne manjšine kot nevarnost, ki ogroža predvsem njihovo kulturo, posledično pa tudi varnost. Imigrante bi bili učenci pripravljeni tudi ekonomsko diskriminirati. Ugotovitev, da učenci narodnostne manjšine zaznavajo kot grožnjo, je svojevrstno opozorilo, saj lahko takšno zaznavanje vodi v oblikovanje negativnih stališč do narodnostnih manjšin in njihove diskriminacije. Treba je upoštevati, da se stališča ne oblikujejo zgolj pod vplivom osebnih lastnosti in posameznikovih izkušenj, temveč tudi pod vplivom okolja in slike, ki jo to ustvarja o drugih narodnostih.
Kakšno je to okolje?
Za družbeno okolje, v katerem se učenci socializirajo in pod vplivom katerega oblikujejo svoj odnos do drugih narodnosti, sta značilni premalo razvita demokratična politična kultura in nezadostna demokratična politična socializacija, ki bi, namesto da se zapira v okvire lastnega naroda in išče 'rešitev' v lastnem narodu, morala spodbujati pozitiven odnos in odprtost do 'drugih' in 'drugačnih'. Tudi dolgotrajna ekonomska recesija, katere posledici sta eksistencialna ogroženost in negotovost, podpihuje naraščanje strahu in zaznavanje nevarnosti, ki naj bi grozila ljudem od drugih narodnosti.
Podatki so pokazali, da bi mladi iz Hrvaške naprej pregnali Rome, nato Sirce in Srbe. Podatek o odstotku učencev, ki bi pregnali iz države pripadnike določenih narodnosti, je skrb zbujajoče opozorilo. Kako to pojasnjujete?
To so odgovori učencev na vprašanje o socialni distanci do pripadnikov posameznih narodnosti. Ti odgovori res zbujajo skrb, saj je to kategorija, ki izraža največjo socialno distanco in visoko stopnjo nestrpnosti do pripadnikov omenjenih narodnosti. V ospredju je odnos do narodnosti, s pripadniki katerih imajo učenci razmeroma redke ali nobenih osebnih izkušenj, kar več kot očitno priča o tem, da okolje vpliva na oblikovanje stališč. Na Hrvaškem že tradicionalno obstaja negativna slika o Romih, negativno stališče do Srbov se je okrepilo zaradi nedavnih vojnih spopadov in nenehnega manipuliranja s temi spori v prid uresničevanja določenih interesov posameznih skupin.
Sirci?
Zanimiva je ugotovitev, da imajo učenci večjo socialno distanco do Sircev kot, na primer, do Kitajcev, ki so prav tako imigranti in pripadajo kulturi, ki se močno razlikuje od hrvaške [Sirce bi pregnalo iz države 29 odstotkov, Kitajce pa 10 odstotkov učencev]. To je mogoče pojasniti s tem, da je po spomladanskem valu prebežnikov imigrantsko vprašanje postalo pomembno politično vprašanje, pri čemer so desno usmerjene stranke uporabile širjenje strahu pred imigranti, ki naj bi nas ogrožali, za krepitev političnega položaja.
Vaša raziskava je pokazala, da mladi niso najbolj naklonjeni drugim in drugačnim [istospolno usmerjenim], ki, kot ste ugotovili, 'spodkopavajo' tradicionalne vrednote in pravila obnašanja.
Kar zadeva istospolno usmerjenost, učenci nimajo samo enega stališča. Podatki kažejo, da imajo o istospolno usmerjenih osebah in njihovih pravicah nasploh bolj negativno stališče kot o istospolno usmerjenih posameznikih, njihovih prijateljih. Te so pripravljeni sprejeti in se družiti z njimi. Razmeroma malo je tudi učencev, ki bi se bili pripravljeni javno zavzemati za izboljšanje položaja istospolno usmerjenih oseb [32 odstotkov]. Iz trditev, s katerimi so izrazili svoje stališče do istospolno usmerjenih moških nasploh, je razvidno, da stališča učencev ustrezajo stališčem javnosti, za katera se javno zavzemajo desno usmerjene organizacije civilne družbe, katoliška cerkev in podobno usmerjeni mediji.
Drži, da mladi nekritično sprejemajo svoj narod?
Učenci do naroda nimajo enoznačnega odnosa. Precej bolj liberalni in odprti so do drugih narodov, ko gre za narod nasploh, hkrati pa precej nekritični in usmerjeni k lastnemu narodu. Kar 72 odstotkov učencev se v enaki meri počuti tako pripadnike svojega naroda kot pripadnike splošne človeške skupnosti, 57 odstotkov se jih strinja s trditvijo, da je za vsak narod nujno, da je odprt do sveta in vplivov drugih kultur. Hkrati jih 50 odstotkov meni, da je treba ljubiti tudi pomanjkljivosti lastnega naroda, 38 odstotkov je prepričanih, da bi morali vsi pripadniki določenega naroda vedno in v vsakem pogledu bolj ceniti svoj narod kot druge narode, 52 odstotkov pa se jih ima zgolj za pripadnike svojega naroda in dajejo prednost temu občutku.
Torej se je le pokazala etnocentričnost?
Da, navedeni podatki kažejo na zaprto narodnostno identiteto precejšnjega dela učencev, kar je mogoče delno pripisati poudarjanju ideologije etničnega nacionalizma.
Vendar to poudarjanje od nekod prihaja?
To počnejo vse pomembne socializacijske institucije, kot so šole, mediji, cerkev, posledično tudi družine. Kljub poudarjanju pomena vrednot liberalne demokracije na programsko-normativni ravni in liberalnih pomikov je na Hrvaškem demokratična politična socializacija mladih še vedno slaba, kar velja tudi za šolski sistem, v okviru katerega še vedno ni sistematičnega poučevanja državljanske vzgoje in izobraževanja.
Kaj najbolj vpliva na takšna stališča srednješolcev? So to zgledi in socialno okolje ali strah pred prihodnostjo?
Pomemben je vpliv družbenega okolja z nerazvito demokratično politično kulturo in socializacijo, ki velikokrat temelji na promociji vrednot, kot so lasten narod, vera in tradicija. To so procesi, ki vodijo v socializacijo za življenje v narodnostno in kulturno homogenem družbenem okolju, v zapiranje v okvire, ki v sedanjem času gospodarske in kulturne globalizacije ter migracij postanejo ozki in ustvarjajo nezaupanje do 'drugih' in 'drugačnih'. Delno je prisoten tudi strah pred novim, neznanim, pa tudi občutek, da je ogrožen njihov obstoj. Problem je še večji zaradi politike, ki se je, namesto da bi se odkrito spoprijela z omenjenimi problemi in odprla novim procesom, postavila kot zaščitnica svojega ozemlja in 'svojih' pred 'drugimi', da bi upravičila svoj položaj in si zagotovila nadaljnji obstoj.
