Tiskane izdaje
Pred nekaj meseci je tam blizu porušilo mestece Amatrice, pred dobrimi sedmimi leti je porušilo mesto Aquilo, ki leži malo bolj južno. Takih potresov je bilo na tem območju v zadnjih desetletjih na desetine, v zadnjih stoletjih pa na stotine.
Plazu pod Gran Sassom niso mogli napovedati, ugotavljajo strokovnjaki. Sprožil ga je potres, ne zgolj nepričakovano velika snežna gmota po ne prav običajno izdatnem sneženju. Take in morda še hujše potrese, posledično tudi plazove, seizmologi iz izkušenj in na podlagi statistike napovedujejo tudi za v prihodnje. Ne morejo pa z gotovostjo povedati, kdaj in kje se bo zgodilo.
Takih dogodkov nikakor ni mogoče z gotovostjo napovedovati, saj ne gre za vremenske pojave, dodajajo strokovnjaki. Tudi očitki seizmologom, da niso napovedali potresa v Aquili, so bili absurdni, opozarjajo. Po drami v Aquili leta 2009 (potres je tam ubil več kot 300 ljudi) so skupino seizmologov celo postavili pred sodišče, češ da niso bili dovolj strokovni in da niso dovolj verjeli ljubiteljskim napovedovalcem prihodnosti, ki so »čutili«, da se bo nekaj zgodilo.
Zakonodaja je v redu,
Zadnja med tragedijami, ki jih že stoletja doživljajo prebivalci srednje Italije, pa je v italijanski javnosti spet sprožila tudi razprave o tem, kako zelo uspešne in zanesljive so po eni strani vse službe italijanske civilne zaščite in vse reševalne službe, kako prizadevni in predani so še zlasti prostovoljci, na drugi strani pa niti vsi potresi zadnjega pol stoletja, odkar mediji skrbijo, da vsi o vsem vse vedo, niso premaknili miselnosti urbanistov in še manj gradbenikov, ki se na potresnih območjih obnašajo, kakor da Italija ne bi bila potresno najbolj nevarno območje v Evropi, primerljivo z Japonsko, Kalifornijo in Srednjo Ameriko.
Na statistično najbolj potresno verjetnih terenih postavljajo celo šole, ugotavljajo raziskave, ki jih italijanski mediji objavljajo zadnje čase. Izmed javnih poslopij, zgrajenih pred letom 1971, ko so postavili prva trdna pravila o gradnji hiš na vsem potresno nevarnem Apeninskem polotoku, sta ogroženi dve tretjini vseh javnih poslopij. Na potresno posebej nevarnem območju stoji skoraj 25 tisoč šol in več kot 500 bolnišnic. Tri četrtine teh poslopij ne bi zdržale potresa, kakršni so bili zadnji v treh deželah, Umbriji, Laciju in Abrucih, trdijo strokovnjaki.
Ker je od sprejetja pravil o protipotresni gradnji minilo skoraj pol stoletja, kritiki postavljajo vse bolj ostra vprašanja, zakaj nobena izmed vlad ni storila ničesar, da bi ogrožene javne zgradbe protipotresno zaščitili, jih morda podrli in tam zgradili nove, primerne za potresno ogrožene kraje.
Na območju med deželama Abruci in Lacij je bilo že toliko hudih potresov, da potresu v Amatriceju, ki so kraj v Apeninih v zadnjem vzhodnem kotičku Lacija zravnali z zemljo, pravijo kar »dvojček« potresa iz leta 1639 in naslednjega iz leta 1703. Takrat še niso poznali gradnje, primerne za potresne kraje, zadnja desetletja pač, to upošteva tudi italijanska zakonodaja iz leta 1970, ki so jo vzeli bolj zares po potresu v Furlaniji pred štirimi desetletji.
Potresno ogrožena je poleg Furlanije na severovzhodu vsa Italija na Apeninskem polotoku pa tudi Sicilija (potres v Messini je leta 1908 zahteval sto tisoč žrtev). Samo Sardinija nima najhujših potresnih izkušenj.
Prav zaradi potresov in naravnih nesreč so v Italiji z zakoni v devetdesetih letih in z zadnjimi dopolnitvami pred petimi leti pod nadzor civilne zaščite ob naravnih nesrečah postavili poklicne gasilce (prostovoljnih razen na skrajnem severu ne poznajo), vojsko, policijo, gozdarsko stražo, nekatere znanstvene ustanove, Rdeči križ, vso zdravstveno službo, vse prostovoljske organizacije pa tudi gorsko in jamarsko reševalno službo. Civilna zaščita deluje dobro, zanesljivo in predano, se pohvalijo. Zatakne se samo, ko gre za obnovo prizadetih območij, takrat prostovoljce in reševalce nadomestijo politiki z lokalne in višjih ravni, ob delitvi denarne pomoči pa kot marsikod drugod po svetu nastopi tudi korupcija.
