Tiskane izdaje
V zadnjih 2017 letih so mnogi podvomili o »svetosti« družine in pri tem pogosto tvegali lastno življenje. Vse do novega predloga hrvaškega zakona o družini pa ni nihče podvomil o sami družini Jezusa, Marije in Jožefa.
Zakon v prvem členu prvič določa, da »družino sestavljajo mati, oče in njuni otroci, mati z otrokom oziroma oče z otrokom, če starša ne živita skupaj, ter drugi sorodniki, ki živijo z njima«. Tudi če zanemarimo nenavadni način spočetja »vedno deviške« Marije, pa bi v to določilo težko umestili trojico iz Nazareta, še posebej v delu, ki zadeva skrbnega in prizadevnega tesarja Jožefa.
Starši bi lahko vzgajali otroke skladno s svojimi prepričanji
Takšen predlog zakona ne samo odreka pravico do družine staršem, ki nimajo ali pa ne morejo imeti otrok, ampak tudi tistim, ki so jim otroci umrli, ter požrtvovalnim dedkom in babicam, ki jim je bila zaradi različnih razlogov prepuščena skrb za vnuke (da o zunajzakonskih in istospolnih skupnostih sploh ne govorimo).
Kljub temu je bil predlog poslan v razpravo. V četrtek zjutraj, prvi dan po objavi, je resorna ministrica Nada Muragnić pred zgroženo javnostjo branila sporno definicijo z besedami, da »imajo tudi drugi zakone z definicijo družine za potrebe neke druge pravne veje ter da se bodo med enomesečno javno razpravo izkristalizirala mnenja«.
Slabo uro kasneje je javno razpravo končal premier Andrej Plenković, ki, kot kaže, ni vedel nič o načrtovanem spornem zakonu. Ostro je opozoril, da je »to zadnjič, da se gre z načrtovanim zakonom v javnost brez predhodnega usklajevanja v vladnih telesih«. Predlog je bil še isti dan umaknjen z uradne spletne strani ministrstva.
Poleg tega da je sporni zakon prizadel 28,6 odstotka družin na Hrvaškem (natančneje 348.185 ljudi, ki nimajo otrok), prinaša še niz retrogradnih določil in zmanjšuje pridobljene pravice. Kljub temu da je bila zunajzakonska skupnost že v socializmu izenačena z zakonsko, bi bila s tem še 80.000 neplodnim hrvaškim parom onemogočena posvojitev otrok.
Sporno je tudi določilo, ki daje »staršem pred vsemi drugimi« pravico, da otroka vzgajajo v skladu s svojim verskim, moralnim in filozofskim prepričanjem. V praksi to pomeni, da bosta starša lahko otroku prepovedala obiskovanje zdravstvene, spolne in državljanske vzgoje, če bosta vsebino ocenila kot neprimerno.
Krepitev kontrarevolucije močnih katoliških krogov
V nasprotju s prejšnjim zakonom so starši obvezani, da »vzgajajo otroka v domoljubnem duhu«. Sporna pa je tudi obvezna mediacija pred razvezo zakona, tudi v primerih družinskega nasilja. Sicer pa v delovni skupini, ki je izdelala predlog zakona, dominirajo osebe, ki so blizu konservativnim združenjem, kot sta V imenu družine in Vigilare. Ključno vlogo ima profesorica in dekanja Dubravka Hrabar, ki jo je Zagreb Pride nominiral za »homofoba desetletja«.
Tudi brez premierove intervencije zakon ne bi bil sprejet. Proti njemu so se namreč izrekli vsi koalicijski partnerji. Vendar pa se zdi, da je »plazeča se kontrarevolucija«, ki jo izvajajo konservativni katoliški krogi, čedalje močnejša. Kot kaže, bo imel Plenković z njimi in s skrajno desnico, katere apetiti rastejo proporcionalno s slabljenjem levega liberalnega spektra, vse več težav.
Vlade oziroma posamezni ministri očitno delujejo po svoje, njihov šef, premier, pa za njihove postopke in namere izve zadnji. Minister za kmetijstvo Tolušić ga je na primer brez njegove vednosti povlekel v nepotrebno carinsko vojno s sosedami.
Tudi minister za zdravstvo Kujundžić ga ni obvestil o »uvedbi novih davkov na luksuz«, pri čemer pod luksuz spada tudi telefoniranje. Še pred kratkim bi Plenković v takem primeru pokazal »rdeči karton«, kar so izkusili štirje Mostovi ministri, ki jih je nagnal iz vlade. Zdaj si tega ne more privoščiti, saj gre za ministre iz lastne stranke, v kateri se tudi sam ne počuti najbolje.
