Tiskane izdaje
Zagreb – Zorana Milanovića, prvega moža levosredinske SDP, na Hrvaškem ne mara precej ljudi. Na lestvicah nepriljubljenih je že leta na vrhu skupaj s predsednikom HDZ Tomislavom Karamarkom. Čedalje več ljudi ga ne mara niti v lastni stranki. Datum strankarskih volitev je znan, Milanovićeva protikandidata pa tudi.
Zoran Milanović, Zlatko Komadina in Duško Polovina Lungo so kandidati za prvega moža hrvaške socialdemokratske stranke. Strankarske volitve bodo v začetku aprila. Do takrat morajo kandidati zbrati določeno število podpisov članov stranke.
Medtem ko Polovina Lungo bolj ali manj od strani opazuje početje osrednjih favoritov Milanovića in Komadine, slednja lovita vsak trenutek za predstavljanje svojih programov.
Priljubljenost SDP je bila na Hrvaškem precej časa velika; še posebej po letu 2011, ko je Zoran Milanović postal hrvaški premier in človek, ki je takrat s sklepnim volilnim udarcem, ki ga je zadal HDZ, za svojo SDP naposled izboril naziv »najpomembnejše stranke na Hrvaškem«. Ta je bil od leta 1990 rezerviran za »zna se« katero stranko. SDP je postala osrednja stranka, skupaj s sateliti, še posebej HNS in istrsko IDS, so obvladovali državo. Sredi lanskega leta so vladajoči hrvaški socialdemokrati (SDP) prvič po prihodu na oblast decembra 2011 bili manj priljubljeni med volivci od opozicijske HDZ, je takrat pokazala redna mesečna raziskava Crobarometer. Pa tudi Milanović je postal eden najbolj nepriljubljenih hrvaških politikov. Očitki o njegovi aroganci in bahavosti so se vrstili kot po tekočem traku.
Eksplozija frustracij v SDP
Po parlamentarnih volitvah se je HDZ s pomočjo Mosta vrnila na oblast in le vprašanje časa je bilo, kdaj bodo eksplodirali nezadovoljstvo in frustracije rdeče SDP oziroma članstva. Milanović je takrat dejal, da je Domoljubno koalicijo označil za »kriminalno, vohunsko in proustaško«. Na to Milanovićevo izjavo se je prvi oglasil splitski župan Ivo Baldasar, ki je poleg odstopa šefa SDP zahteval odstop celotnega predsedstva stranke. »Stranka SDP mora na nove, lastne volitve, saj je izgubila oblast pa tudi strankarsko identiteto.« Del strankarskega članstva ga je podprl, del je stopil na Milanovićevo stran. Znotrajstrankarska bitka – dobro obveščeni zagotavljajo, da ima SDP približno 35.000 članov – se je začela. Sprva je bilo omenjenih kar nekaj imen, ki naj bi vstopila v tekmo za položaj prvega moža SDP. Zdaj je jasno, da je ostala le trojica: Zoran Milanović, Zlatko Komadina, sicer primorsko-goranski župan, in 56-letni poslovnež Duško Polovina Lungo.
Zlasti Milanović in Komadina ne izbirata priložnosti, da ne bi predstavila svojih programov, članstvo je zbegano. Vendar po prepričanju številnih analitikov ostaja dejstvo, da se bodo v SDP morali najprej soočiti z resnico, da je HDZ s svojimi sateliti na tokratnih parlamentarnih volitvah osvojila vse vzvode oblasti, kar ji ni uspelo še od časa Franja Tuđmana. Članstvo SDP se bo moralo tudi »v glavah« odločiti, kaj si želi: ali predsednika, ki bo vodja parlamentarne opozicije, ki bo vladajočim grenila življenje in povzročala peklenske muke, ali šefa neke prihodnje vlade, ki bo Hrvaško popeljal naprej.
Soočenje pred kamerami
Res je tudi, da se Komadina in Milanović precej razlikujeta v odnosu do članstva in javnosti. Prvi nikoli ne pozabi poudariti, da je sam v primerjavi z Milanovićem miroljuben in preudaren, Milanović pa izključujoč. Pa tudi, da za njim (Komadino) ni »pokopališča njegovih žrtev«, s čimer je ošvrknil Milanovića, ki ne mara, če se mu kdo upre. Če se, ga »odreže«.
Milanović vztraja pri »mi« in »oni« ter pri oceni, da se samo on lahko zoperstavi Karamarku in desnici, ki vlada na Hrvaškem. Rad tudi pove, kako je bil za predsednika stranke prvič izvoljen junija 2007, po smrti Ivice Račana, ki je vodil SDP 17 let. Njegova kandidatura je bila takrat »pričakovano presenečenje«, rad tudi pove, da je prav on leta 2011 s sklepnim volilnim udarcem, ki ga je zadal Sanaderjevi HDZ, za SDP naposled izboril naziv »najpomembnejše stranke na Hrvaškem«.
Vse kaže, da se politična zabava obeta tudi hrvaškim televizijskim gledalcem. Vsi trije najverjetnejši kandidati so namreč dali načelno soglasje za televizijsko soočenje; drugo javno soočenje bi bilo v prostorih stranke SDP pred člani glavnega odbora in Foruma mladih SDP. O možnosti televizijskega soočenja je bilo kar nekaj ugibanj. Medtem ko si je Milanović želel televizijskega soočenja, saj naj bi tudi javno pokazal, da je boljši od protikandidatov, je Komadina bežal od soočenja, saj se mu je (vsaj doslej) to zdela »nepotrebna estradizacija«.
Ne glede na besede Zlatka Komadine se je estradizacija SDP že zdavnaj začela. Kakšen bo rezultat upora političnih žrtev Zorana Milanovića, za zdaj ne ve nihče, ostaja pa dejstvo, da se v hrvaški socialdemokratski stranki kaže tisto, kar se dogaja tudi v hrvaški družbi nasploh – delitev na »mi« in »vi« oziroma, še huje, na »mi« ali »vi«.
