V Rimu razkoli in zmeda na vseh ravneh

V Rimu vse po starem, cinično komentirajo italijanski časniki, ki spremljajo dogajanje na obeh bregovih Tibere. Ni jim čisto jasno, ali je zmeda večja na državni ravni, kjer se je skoraj razletela vladajoča Demokratska stranka, ali morda na mestnem nivoju, kjer bi rada mlada županja iz Gibanja pet zvezd dokazala, da jo še kdo podpira, pa čeprav se niti o gradnji stadiona ni sposobna odločiti.

Vatikanska stran Tibere posega na drugi breg tako, da njen trdo konzervativni del prepričuje rimsko civilno javnost, da papež, ki ga imajo ljudje radi, ni tak, kot mislijo verniki.

Matteo Renzi, pred nekaj leti čudežni deček italijanske politike, skoraj odrešenik leve sredine, ki mu je uspelo dobiti kar 40 odstotkov na evropskih volitvah, je zadnji konec tedna prikorakal do konca svoje velike epizode, vsaj začasno. Na vrh je prikorakal iz Firenc, tam so ga imeli za župana, političnih izkušenj ni imel, politično so ga šolali pri skavtih, v valilnici katoliških kadrov. Zdi se, da je bil vendarle dobro izurjen, saj je najprej na juriš prevzel Demokratsko stranko, potem vrgel še vlado in se zavihtel na oblast.

Populisti brez jasne barve in vonja

Pred novim letom je Renzi padel kot predsednik vlade, ker je grdo pogorel na referendumu, ki ga je sam izsilil. S korenitimi reformami je hotel urediti Italijo po svoji volji in podobi. Posodobiti strukture, ki so take kot ob rojstvu republike po drugi vojni, oklestiti senat, poceniti politiko, predvsem pa sebi zagotoviti dolgo vladanje.

Žezlo vlade je prepustil svojemu zunanjemu ministru Paolu Gentiloniju. Takrat se je zdelo, da je vse skupaj samo navidezno in da Renzi ohranja neomajno oblast na levici, ki ji gre dobro, ker je desnica razdrobljena. Mladi bivši premier pa je tudi na strankarskem srečanju konec tedna opozoril svoje privržence in opozicijo v stranki, da njihovi nasprotniki niso na desnici, ampak med populisti, ki nimajo jasne barve in vonja. Nasprotujejo institucijam, okoreli strankarski ureditvi, tudi evru in evropskim povezavam. Mejijo na anarhizem, ki pa ga imajo Italijani v genih, vedno glasneje in v strahu opozarjajo ljudje iz starih struktur.

Ta konec tedna je Matteo Renzi odstopil tudi z vrha Demokratske stranke. Spopad z levico v stranki je bil silovit, nekateri menijo, da tudi nujen, če hoče Renzi politično preživeti. Prav zato je odstopil, so poudarili njegovi ne več tako številni podporniki, ker se je namenil vrniti na vrh. Levi del čudne zmesi levice in sredine, imenovane Demokratska stranka, že ves čas sili na svoje, to se utegne zdaj tudi uresničiti. Stara garda nekdanje, že zdavnaj rajnke komunistične stranke noče s prizorišča brez boja, sredinski del stranke, ki je izšel iz nekdanje, tudi že zdavnaj pokojne krščanske demokracije, pa tudi ne ve, kaj bi, da bi ostali pri koritu.

Matteu Renziju se vsekakor precej mudi. Izkoristiti mora trenutek, stranko prepričati, da je nujen njen kongres že to pomlad. Še enkrat naj izvolijo njega, ki še ni bil nikoli nikjer zares izvoljen, potem pa bo treba razpisati parlamentarne volitve že to jesen.

Ohlajanje Grillovega železa

Pomemben del stranke, tudi nekaj kadrov z njegove sredine, bi raje videl, če bi Paolo Gentiloni končal mandat sedanje večine in bi bil volitve šele konec prihodnjega leta. Ene je strah, da nikoli več ne bodo izvoljeni, drugi se bojijo, da jih bo za vekomaj povozil komik Beppe Grillo, ki nasprotuje vsemu, kar sodi k tradiciji.

Beppe Grillo ima prav v Rimu v ognju svoje najbolj vroče železo, ki pa se že ohlaja. Mlada županja Virginia Raggi je na lokalnih volitvah za marsikoga presenetljivo zmagala z velikansko večino, potem pa kmalu občutila, da so ljudje volili proti starim silam, tistim na levi in onim na desni, niso pa pričakovali, da bodo v zameno dobili zgolj neizkušeno mlado političarko, ki ne bo znala najti sodelavcev brez madeža, zunaj tradicionalnega skorumpiranega sistema.

V Rimu je menda težko najti res veliko zagovornikov županje. Vsi so se pred dnevi zbrali ob vzklikanju podpore svoji Virigniji Raggi. Zamerila se je marsikomu, tudi nekaj sodelavcev je izgubila, ker so jim odkrili mračno preteklost in pretkano sedanjost, zdaj je v manjše afere vpletena tudi sama.

Veliki mediji, tudi tuji, med njimi Financial Times, so se je neusmiljeno lotili, češ da je nesposobna. Nekateri Rimljani so ji zamerili, ker jim je razblinila sanje o olimpijskih igrah leta 2024, ob tem bi lahko marsikdo bajno obogatel. Zdaj jo obrekujejo, da se ne zna odločiti, ali bi mesto lahko dobilo sodoben stadion, ki ga razglaša za Rimljane »prvi meščan«, nogometni idol Francesco Totti. Če je Totti rekel »Zgradimo stadion«, naj tako tudi bo, kdo pa je navaden župan ob »imperatorju«, ki ga ljudstvo kuje v zvezde.