Tiskane izdaje
Zagreb – Polfinalna tekma je končana, sobotni finale, v katerem se bosta pomerila Davor Bernardić in Ranko Ostojić, bo pokazal, komu bo članstvo SDP zaupalo vodenje največje opozicijske stranke, ki jo je zadnje desetletje vodil Zoran Milanović.
Napovedi, da bo zmagovalec in s tem naslednik Zorana Milanovića na čelu največje opozicijske stranke SDP znan šele v drugem krogu prihodnjo soboto, so se uresničile.
Razlika med prejetimi glasovi je precejšnja (Bernardić, 46 odstotkov glasov, Ostojić nekaj manj kot 23 odstotkov, uradni rezultati bodo znani jutri), vendar se utegne do konca tedna, ko bo članstvo socialdemokratske stranke moralo še enkrat na 542 strankarskih volišč, razmerje spremeniti.
Bernardić se je po tako imenovani polfinalni zmagi zahvalil članstvu za zaupanje in vse pozval, naj ga podprejo tudi v soboto, s čimer bodo podprli tudi oblikovanje nove, sodobne stranke SDP.
Ranko Ostojić je napovedal, da se ne namerava zlahka predati in da razlika v rezultatu še ne pomeni tudi končne razlike.
»Davorju ne bo lahko, za predsedniške nagovore je še prezgodaj,« je požugal strankarskemu kolegu in tekmecu za položaj predsednika stranke Ranko Ostojić, nekdanji notranji minister. Te dni je sicer stopil v ospredje, ko je sporočil, kako je kardinalu Josipu Bozaniću napovedal, da se bo kot predsednik SDP zavzel za revizijo državnih sporazumom z Vatikanom, dejal je tudi, da ga je Bozanić povabil na pogovor o tej problematiki, a so kaj kmalu z vrha hrvaške Cerkve sporočili, da »ni bilo vse tako, kot pravi Ostojić«.
Pomembno vlogo bo odigralo tudi prepričevanje strankarskih kolegov. Precej pomembnih članov stranke se je sicer že doslej opredelilo za tega ali onega kandidata, zdaj, ko je znano, kdo je v strankarskem finalu, bo še pomembneje, komu bodo poraženi kandidati in njihovi podporniki namenili svoje glasove. V tem je treba tudi iskati ključ do zmage.
»Svoje« kaže tudi strankarska matematika; Orsat Miljenić, nekdanji pravosodni minister, je namreč še do sobote veljal za enega resnejših favoritov, podporo mu je izreklo precej pomembnih članov, vendar mu je članstvo namenilo 17 odstotkov glasov. Če bi vsi, ki so glasove namenili Miljeniću, te zdaj namenili Ostojiću, bi se razlika med Bernardićem in Ostojićem že krepko zmanjšala.
Milanovićevo desetletje
Pred skoraj desetletjem je vodenje stranke – po nenadni bolezni in smrti Ivice Račana – prevzel Zoran Milanović, ki je kaj kmalu tudi postal (za Ivico Račanom) drugi nehadezejevski premier v samostojni Hrvaški. »SDP-jev Tony Blair« so mu pravili, na kongresu stranke sredi leta 2007 pa je bila njegova izvolitev na čelo stranke »pričakovano presenečenje«.
Delegati so se namreč zavedali, da stranka potrebuje za zmago na volitvah neobremenjenega in priljubljenega voditelja, presenečenje pa je bilo, da je Milanović zmagal razmeroma lahko, potem ko sta s podpredsednico stranke Željko Antunović v prvem krogu izločila enakovredna tekmeca Milana Bandića in Tonina Piculo.
Piculov strel v obe koleni
Picula je bil tokrat med sedmerico, ki se je potegovala za predsedniški položaj, in zdelo se je, da je prav on tisti, ki bi utegnil prevzeti vodenje stranke. A je že na startu vse pokvaril z izjavo, da bo, tudi če bo izvoljen za predsednika SDP, ostal poslanec v evropskem parlamentu, stranko pa bo vodil iz Bruslja. Zato so mu seveda člani namenili borih deset odstotkov glasov.
Mimogrede, prvega kroga strankarskih volitev se je od približno 37.000 članov udeležilo komaj kakih 18.000, kar kaže na njihovo nezainteresiranost.
Prihodnja sobota bo tako za hrvaško SDP dan D, še teden dni pozneje, 3. decembra, pa bodo socialdemokrati na konvenciji izbirali še člane osrednjih teles stranke.
