Veliko sovraštva in malo ozaveščenosti

Zagreb – Policisti so najprej dejali, da je v državi manj kraj in vlomov, potem pa v veliki raciji prijeli več kot 20 posameznikov, ki jih bremenijo velikih kraj. Policijska analiza dogajanja je pokazala na veliko pasti, s katerimi se sooča Hrvaška.

Osrednja ugotovitev je, da je vse več spodbujanja k nacionalnemu, verskemu in rasnemu sovraštvu. Na to opozarjajo številni, zdaj so o tem tudi uradno spregovorili organi pregona. V Centru za mirovne študije so prepričani, da tovrstnega sovraštva hrvaške oblasti ne prepoznavajo, če pa že, se nanj slabo odzovejo. »Razmere na Hrvaškem so pač take, vse bolj se dozdeva, da družba in oblasti tega sovraštva ne prepoznavajo,« je dejala Emina Bužinkić iz Centra za mirovne študije. Dodala je, da bi se oblasti v vsakem primeru morale odzvati ob napadu zaradi »drugačne barve kože, drugačne vere«. Vendar se zdi, da so v takih primerih raje tiho, kot da bi te dogodke obešali na veliki zvon. Tako kot v primeru umora, v katerem je morilec odkrito dejal pre­iskovalcem, da ga je pri žrtvi motila njena nacionalna pripadnost in to, da je obiskovala sorodnike v Črni gori.

Od četniškega vikarja do oficirske hčere

Te dni mineva leto dni, odkar je glavno združenje srbske manjšine na Hrvaškem, srbski nacionalni svet, napovedalo ovadbo proti uredniku in voditelju lokalne zagrebške televizije Z1 Marku Juriču zaradi sovraštva ter pozivanja k nasilju in linču. Jurič je med drugim posredno označil zagrebško-ljubljanskega pravoslavnega metropolita Porfirija za »četniškega vikarja«. Od takrat se v tem primeru ni kaj veliko premaknilo.

Da je spodbujanje sovraštva precejšnja težava hrvaškega vsakdana, dokazuje tudi sporočilo novinarskega združenja, ki je od pristojnih zahtevalo takojšen odziv na vrsto medijskih napadov na urednico in novinarko nacionalne televizije Jagodo Bastalić. Nad njo so se spravili nekateri spletni portali. Očitajo ji, da je otrok oficirja JLA, da je bila zaposlena v Srbski krajini in podobno. Novinarka je zavrnila vse očitke, jih označila za laž, na odziv pristojnih pa vsi še čakajo. Hrvaško novinarsko društvo je znova opozorilo javnost na vrsto napadov na novinarje, katerih rdeča nit sta sovražni govor in klevetanje.

Razmišljanja mladih potrjujejo statistiko

Splošna ugotovitev, ki jo poudarjajo hrvaški policisti, je, da je varnost v državi razmeroma dobra. »Res je več umorov in sovraštva, vendar tudi manj kraj in vlomov,« so se pohvalili organi. Statistika je zanimiva stvar, je povedal strokovnjak za varnostna vprašanja Željko Cvrtila in omenil primer poškodovanja dvojezičnih plošč v Vukovarju. »Ta dogodek lahko prikažemo kot poškodovanje tuje lastnine, lahko pa tudi kot dejanje oziroma zločin iz sovraštva,« je Cvrtila ošvrknil ­statistiko.

Nestrpnosti je čedalje več, tudi sovražnega govora, vse več je klevetanja in stigmatiziranja. Pripadniki nacionalnih manjšin ugotavljajo, da ni mogoče spregledati težnje po spodbujanju sovraštva do manjšin pa tudi do liberalno in socialno usmerjenih strank, hkrati pa vsiljevanja političnih, kulturnih in verskih vrednot, ki so tukaj prevladovale od konca vojnih let.

Ko so pred časom na Inštitutu za družbene raziskave v Zagrebu v okviru raziskave »Državljanska kompetenca, predsodki in diskriminacija, ki se izražajo med učenci in učenkami srednjih šol« spraševali mlade o njihovem odnosu do narodnostnih manjšin, so prišli do skrb zbujajočih rezultatov. Po podatkih raziskave namreč razmeroma veliko učencev zaznava narodnostne manjšine kot nevarnost, ki ogroža predvsem njihovo kulturo, posledično pa tudi varnost. »Ugotovitev, da učenci zaznavajo narodnostne manjšine kot grožnjo, je svojevrstno opozorilo, saj lahko takšno zaznavanje vodi v razvijanje negativnih stališč do narodnostnih manjšin in njihove diskriminacije. Ob tem je treba upoštevati dejstvo, da se stališča ne oblikujejo zgolj pod vplivom osebnih lastnosti in posameznikovih izkušenj, temveč tudi pod vplivom njegovega okolja in slike, ki jo to okolje ustvarja o drugih narodnostih. Za družbeno okolje, v katerem se učenci socializirajo in pod vplivom katerega oblikujejo svoj odnos do drugih narodnosti, sta značilna premalo razvita demokratična politična kultura in nezadostna demokratična politična socializacija, ki bi – namesto da se zapira v okvire lastnega naroda in išče »rešitev« v lastnem narodu – spodbujala pozitiven odnos in odprtost do »drugih« in »drugačnih«, je v pogovoru za Delo ocenila vodja projekta prof. dr. Branislava­ Baranović.