Vsi bi radi zmagali, kakor na olimpijskih igrah

Pred italijanskimi parlamentarnimi volitvami lahko spremljamo odkrite spopade med skrajno desnico in antifašisti.
Objavljeno
27. februar 2018 18.33
Tone Hočevar
Tone Hočevar

Vsi v Italiji natančno vedo, koliko snega je zapadlo v Neaplju, kjer se je življenje ustavilo,­ in koliko v Rimu, preden se je začel topiti in spremenil­ v plundro. Vsi od severa do juga se jezijo, ker vlaki ne vozijo ali zelo zamujajo, ker so zaprte šole in tudi mestni promet ne deluje. Nikomur pa ni jasno, kaj se bo zgodilo po nedeljskih parlamentarnih volitvah, ki utegnejo biti precej bolj prelomne od snega. Je pa res, da volitev ne bo, če ne bo konec polarne zime.

Zadnje izide javnomnenjskih razi­skav so v Italiji objavili 17. februarja. Do volitev jih ne smejo več, čeprav je jasno, da jih marsikatera agencija po tihem izvaja za naročnike, politifčne stranke. Po obnašanju strank in koalicij je mogoče sklepati, da po neobjavljenih anketah dobro kaže desni sredini in Gibanju 5 zvezd, precej slabo pa vladajočim Demokratom. Stranke bi storile vse, da bi prišle do korita, četudi v povezavah, ki so v nasprotju z načeli vsake stranke posebej, tolčejo se za vsak glas, pri tem pa natresejo ravno toliko neumnosti, da to lahko prenesejo tudi najbolj strpni analitiki predvolilnega ­dogajanja.


Vodja stranke Gibanje 5 zvezd Luigi Di Maio. Foto: Reuters

Ne javnomnenjske ankete ne resni analitiki nekaj dni pred volitvami ne zmorejo odgovoriti na nekaj bistvenih vprašanj. Med drugim tudi na to, kako se bo v sedanjih razmerah, ko na trgu dela vse bolj prevladujejo prekarci, odzval del volivcev, ki doslej ni sodeloval, in ali se bodo mladi sploh odzvali vabilom na volišča. Neuradno naj bi med mladimi ostala doma vsaj polovica. Zlasti na jugu je brez dela več kot polovica mladih, tisti, ki najdejo vsaj začasno zaposlitev, pa zaslužijo od 400 do 800 evrov.

V korak z borci proti ustaljeni politiki

Gibanje 5 zvezd vedno jeznega, nadvse glasnega in kričavega komika Beppeja Grilla, ki ga na volilnih lističih zastopa mladi samovšečni politik Luigi Di Maio, se nadeja, da bodo šli nezadovoljni, slabo plačani ali brezposelni mladi ljudje v korak z borci proti ustaljeni politiki, v kateri se desetletja pretakajo energije in misli starih sil. Interne neobjavljene javnomnenjske razi­skave Grillovim menda kažejo precej dobro, tako je vsaj soditi po njihovih nastopih na zborovanjih in na spletu, ki je njihov dom. Da bi se prikupil doslej neodločnim volivcem, Di Maio med vrsticami prodaja namige, da bi šli tudi v velike povolilne povezave, če bi to zagotovilo trdno vlado in boljšo prihodnost Italiji.

Da bo tudi tokrat Grillovo gibanje najmočnejša posamezna stranka, ne dvomi skoraj nihče. Tudi v parlamentu, ki so ga razpustili pred novim letom, so bili nasprotniki tradicionalne politike najmočnejši, brez povezav z drugimi pa samo glasna opozicija. Še več upanja na zmago imajo menda skladno z neobjavljenimi izidi raziskav na desni sredini. Najprej pri Silviu Berlusconiju, ki se pri 81 podaja v novo avanturo, čeprav zaradi pravnomočne obsodbe sam ne more kandidirati, sedeti v parlamentu ali voditi vlade, to možnost bo dobil šele prihodnje leto. Predlagal je že vodjo vlade, svojega dolgoletnega pribočnika Antonia Tajanija, ki zdaj sedi v Bruslju kot predsednik evropskega parlamenta. Ni pa še dobil Tajanijeve privolitve.


Pri enainosemdesetih Silvio Berlusconi še vztraja v politiki. Foto: Reuters

V Berlusconijevi koaliciji vre

Ali Berlusconiju napoveduje dobre izide karizma, njegova čudežna sposobnost obujanja od mrtvih, ni jasno. V njegovi koaliciji namreč vre, tudi to pa med drugim pripisujejo neuradnim, neobjavljenim anketam. Liga, ki so ji nekoč rekli Severna liga, je prepričana, da ji kaže bolje kot stranki Naprej, Italija, s katero se je Berlusconi prvič povzpel na oblast pred skoraj četrt stoletja. Če bi Liga dobila samo desetinko odstotka več kot Berlusconi, bom vladal jaz, je te dni še enkrat, vendar bolj odločno kot kdaj prej, oznanil Matteo Salvini, voditelj nove Lige, ki je zavila precej v desno v primerjavi s Severno ligo Umberta Bossija, ki je rogovilil z grožnjami, da bo razviti in bogati sever izstopil iz Italije.

Za Salvinija se trudijo tudi skrajni desničarji fašističnih organizacij CasaPound in Forza Nuova, ki se pojavljata na množičnih zborovanjih in se spopadata z antifašisti. To vznemirja tudi širšo javnost. V Trstu (pa tudi ponekod drugod) se je, denimo, fašističnemu zborovanju pridružil celo mestni župan.

Salvinijeve napovedi, da bo po volitvah vsekakor vladal on in nihče drug, vnašajo nemir v desno koalicijo, hkrati pa krepitev desnice ustreza Berlusconiju, nekdanjemu premieru, medijskemu mogotcu, nekoč tudi najbogatejšemu Italijanu. V devetdesetih se je zagrizeno boril proti komunizmu, takrat so ga preživeli demokristjani tudi izbrali za naslednika njihove slavne poti, ki je vodila iz predvojne in vojne Italije. Zdaj se bori proti »sekti«, kakor nekdanji Vitez pravi Grillovim privržencem, po njegovem so največja grožnja prihodnosti Italije.


Spodnji dom italijanskega parlamenta. Foto: Reuters

Medtem ko se v 5 zvezdah in pri Berlusconijevih nadejajo zmage in Berlusconi celo ne skriva več upanja, da bo morda dobil 40 odstotkov, kolikor jih potrebuje za parlamentarno večino po novem volilnem zakonu, ni posebnega samozaupanja pri vladajočih Demokratih. Neobjavljeni izidi anket sodeč po obnašanju glavnih politikov na levi sredini ne kažejo prav dobro. Nekateri analitiki, ki gotovo poznajo številke, namigujejo, da utegne Matteo Renzi s predvolilnimi nastopi poskrbeti za zdrs, morda celo za izid, ki ne bi presegel 20 odstotkov.

Renzi še ni nastopil na pravih volitvah, razen na županskih v Firencah.­ Evropske volitve, na katerih je kmalu po vstopu v visoko politiko resda dobil za Demokrate zgodovinsko visokih 40 odstotkov, pred parlamentarnimi volitvami ne štejejo. Vmes je pač izgubil referendum o ustavnih reformah, s katerim je hotel z močno roko zavladati Italiji. Samega sebe je izgnal iz vladne palače, vendar se je potem z nekakšnimi internimi volitvami spet pririnil na čelo svoje stranke. Demokrati so se pred volitvami še enkrat razklali.

Donedavni predsednik senata Pietro Grasso, izšel je iz tožilskih vrst, je sestavil novo stranko Liberi e Uguali (Svobodni in enaki), ki računa na vstop v parlament. V dirki, v kateri si nihče ne upa napovedati zmagovalca, skoraj vsi pozabljajo na programe, na reševanje bistvenih problemov. Celo groženj z odhodom iz Evropske unije in evrskega območja, s katerimi so mahale nekatere stranke (zlasti Liga in 5 zvezd), ni več slišati ali prebrati med temeljnimi smernicami tekmecev za oblast.


V Italiji se je teden dni pred parlamentarnimi volitvami na antifašističnih protestih zbralo več deset tisoč ljudi. Foto: Reuters