Tiskane izdaje
Dunaj – V dveh nadstropjih stavbe sredi avstrijske prestolnice, ki je pred tem sodila k tehnični univerzi, so decembra lani uredili bivalne prostore za mladoletne begunce brez spremstva. Trenutno jih je tam nastanjenih trideset, starih od 14 do 18 let, medtem ko preostali del stavbe ostaja študentski dom.
»Učim se nemščino in hodim na plavalni tečaj,« v dnevni sobi, medtem ko sedi na fotelju, pripoveduje 16-letni Hasan, ki je pred enajstimi meseci sam pribežal v avstrijsko prestolnico iz Džalalabada v Afganistanu. »Tu je dobro, v Afganistanu pa je toliko problemov,« govori v nemščini. Za njim se razprostira zemljevid sveta, na katerem so z raznobarvnimi puščicami označili države, iz katerih prihajajo mladoletni stanovalci dveh nadstropij stavbe, s katero od decembra lani, ko so se vanjo preselili, upravlja Zveza samaritancev delavcev Avstrije.
Šestnajstletni Džavid, ki je na Dunaj pribežal pred sedmimi meseci iz Kandaharja, razlaga, da je najprej, ko je prišel v avstrijsko prestolnico, živel drugje, pred dvema mesecema pa so ga preselili v dom samaritancev. Upa, da bo za njim kmalu lahko prišla družina.
Sedemnajstletna Parviri, ki medtem s še dvema sostanovalkama sedi nasproti Hasana in Džavida (fantje živijo nadstropje više, skupne prostore pa si delijo), pripoveduje, da so se spoznale na Dunaju in postale prijateljice. Do Avstrije je tudi ona pribežala sama: »Malo s čolnom, malo peš in malo z avtom.« Družina ni mogla za njo. To stane, pravi.
Odkar je slabih pet mesecev na Dunaju, še ni šla v šolo, jo pa, kot pravi, to čaka v novem šolskem letu. Mestna oblast sicer zagotavlja, da poskušajo vsakega mladoletnega begunca vključiti v šolo v dveh tednih od njegovega prihoda na Dunaj. Parviri zdaj obiskuje tečaj nemščine, kar je na sporedu vsak dan, ter tečaja računalništva in plesa. »Rada bi šla na univerzo študirat farmacijo. V Afganistanu tega ne bi mogla.«
Upokojena učiteljica Marta pribežnice uči nemščino. Za pouk nemščine z ljudmi tako različnega predznanja ni učbenika. Foto: Tadej Regent/Delo
Težko čakanje
Corrina Dietrich iz Zveze samaritancev delavcev Avstrije pojasnjuje, da imajo na Dunaju še tri podobne nastanitvene kapacitete za mladoletne begunce brez spremstva. V skupaj petih po državi tako zagotavljajo nastanitev za 170 otrok. V vsaki hiši, kot pravi Dietrichova, so vedno na voljo socialni delavci, terapevti in prostovoljci, organizirali so tudi pravno podporo.
»Pri tem ne smemo pozabiti, da otroci prihajajo s kriznih območij,« opozori tamkajšnji socialni delavec Alexander Kodnar. »Pogrešajo svoje družine, marsikdo med njimi je koga izgubil, zato jim moramo zagotoviti veliko časa in razumevanja.«
Na Dunaju se v sklopu obveznega osnovnega šolanja izobražuje nekaj manj kot dva tisoč otrok, v sklopu srednješolskega izobraževanja pa okoli tristo mladih. Živijo v organiziranih ustanovah, podobnih, kot so tiste, ki jih vodijo pri Zvezi samaritancev.
Parviri, Džavid in Hasan so s pomočjo svoje zastopnice kmalu po prihodu na Dunaj vložili prošnjo za mednarodno zaščito. Toda nihče od njih do zdaj še ni prejel odgovora nacionalnega urada za azil. »Morda bo čez pol leta drugače,« pikro pripomni Kodnar, in doda, da je v azilnih postopkih »veliko odvisno od sreče«.
