Vukovar: 23 let pozneje

Boleči spomini na srbsko agresijo: tudi letos ne manjka napetosti pred današnjim spominskim dnevom v Vukovarju.

Objavljeno
17. november 2014 17.49
CROATIA/
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb

Zagreb – S sinočnjim prižiganjem sveč in lampijonov vzdolž 9 kilometrov dolge Vukovarske ulice v Zagrebu so se začele spominske slovesnosti ob triindvajseti obletnici tragičnih dogodkov v Vukovarju, ko je mesto padlo pod agresijo srbskih paravojaških sil in nekdanje JLA. Osrednja slovesnost bo danes v Vukovarju.

Spomin na dogajanja v Vukovarju pred triindvajsetimi leti je na Hrvaškem še vedno rana, ki boli. Ne le zaradi 1739 mrtvih, 2500 ranjenih, 56 mrtvih otrok in 22.000 izgnanih ampak zaradi dogajanja na sploh. Dozdeva se, da je krvava morija, kot posledica takratne blaznosti, nemalokrat le kulisa za politično dogajanje. Že lani je Vukovar postal ena od osrednjih vesti v večini ne le hrvaških, ampak tudi tujih medijev, ko so zakrožile fotografije in posnetki nasilnega snemanja dvojezičnih tabel. Nasilnost nasprotnikov uvedbe dvojezičnosti v tem mestu na meji med Hrvaško in Srbijo, ki vztrajajo, da »še ni čas za cirilico v Vukovarju«, uradni Zagreb pa zahteva spoštovanje zakona in ustave, ki narodnim manjšinam, torej tudi Srbom, ki jih je v Vukovarju na podlagi popisa pred dvema letoma več kot 33 odstotkov, zagotavlja pravico do lastnega jezika in pisave, se je stopnjevala. Lani se je tudi zgodilo, da so veterani hrvaške domovinske vojne dobesedno onemogočili vrhu hrvaške politike sodelovanje na spominskem pohodu od Vukovarja do spominskega pokopališča na Ovčari, kar je le še dolilo olja na ogenj, ki so ga zanetile iskre med nekaterimi veteranskimi združenji in uradnim Zagrebom.

Spet provokacije

Letos so razmere vnovič napete. Hrvaški vojaški veterani invalidi že skoraj mesec dni protestirajo pred stavbo ministrstva za veterane in zahtevajo odstop ministra Freda Matića in njegovih najožjih sodelavcev, o čemer pa predsednik levosredinske vlade Zoran Milanović ne želi niti slišati. Veterani iz Vukovarja, ki se po besedah novinarske kolegice iz Jutarnjega lista Jelene Lovrić obnaša kot »vzporedna in samooklicana oblast«, pa je državni politični vrh, na čelu s predsednikom države Ivom Josipovićem, predsednikom vlade Zoranom Milanovićem in predsednikom sabora Josipom Leko že označila kot peto kolono.

Vukovar je po triindvajsetih letih še vedno nezaceljena rana, ki boli in zaradi katere je čustva Hrvatov nemogoče nadzirati. Ni pa zanemarljivo niti dejstvo, da je Vukovar, toliko let po vojni še vedno mesto, v katerem se prag tolerance med Hrvati in Srbi iz trenutka v trenutek niža, prag nestrpnosti pa viša, da se je z območja v zadnjih letih izselilo 30.000 ljudi, da je vsako tretje stanovanje prazno, da je gospodarstvo skorajda mrtvo, da je na območju vukovarsko-sremske županije še dobrih 13 kvadratnih kilometrov minsko sumljivega zemljišča …

Dodatno pa je spominsko retoriko začinila nedavna odločitev haaškega sodišča, ki je srbskega radikala Vojislava Šešlja, ki je obtožen vojnih zločinov, iz pripora v Scheveningnu začasno izpustilo zaradi slabega zdravstvenega stanja. Nezadovoljstvo nad odločitvijo je na Hrvaškem vsesplošno. Tako je hrvaški premier Zoran Milanović poudaril, da o Šešljevi odgovornosti za vojne zločine ni dvoma. »Ta človek je pozival k iztrebljenju in umorom, bil bi obsojen v vsaki državi,« je dejal.

Hrvaški pravosodni minister Orsat Miljenić pa je izpostavil, da je jasno, da je Šešelj osebno sodeloval pri vojnih zločinih na Hrvaškem ter da je zanje odgovoren. Sicer pa je napovedal, da bo Zagreb pogojeval napredovanje Srbije na poti v EU z novimi obtožnicami in sojenji za vojne zločine. Kot je poudaril, je pri kaznovanju odgovornih za vojne zločine namreč treba priti do »najvišjega vrha«. Oglasil se je tudi hrvaški predsednik Ivo Josipović, ki je ocenil, da odločitev haaškega sodišča pomeni »še en primer neučinkovitosti mednarodnega pravosodja«in da je zelo žalostno in veliko razočaranje, da haaško sodišče vsa ta leta ni uspelo končati postopka. Spomnil je, da se je podobno zgodilo v primeru pokojnega srbskega predsednika Slobodana Miloševića, ki je brez obsodbe umrl v haaškem priporu.

Prav zaradi Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije pa je Hrvaška še posebej na trnih in v pričakovanju. Sodišče je namreč sredi lanskega leta na prvi stopnji šest nekdanjih visokih predstavnikov samooklicane Herceg-Bosne obsodilo na skupaj 111 let zapora za zločine nad bošnjaškim prebivalstvom v BiH. Sodišče je ugotovilo odgovornost hrvaške ikone, prvega predsednika Franja Tuđmana, in odgovornosti Hrvaške kot agresorja v BiH. Na Hrvaškem zdaj čakajo na trenutek razglasitve drugostopenjske razsodbe, morda že letos, najkasneje pa v začetku prihodnjega leta, ki bo, vsaj tako upajo, »drugačna«, ker sta »resnica in resničnost drugačni«.

Srbsko-ruske vojaške vaje

Ni povsem jasno, ali gre za naključje ali ne, vendar je zagotovo zanimivo, da je le dobrih 20 kilometrov od hrvaško-srbske meje potekala dolgo časa napovedovana vojaška vaja Srem 2014, na kateri so se srbskim posebnim enotam pridružili še pripadniki ruskih specialnih enot. Del hrvaških vojnih analitikov sicer meni, da zaradi te vaje ni potrebe biti zaskrbljen, so pa na drugi strani nekateri prepričani, da je bila vojaška vaja ne le dokazovanje srbsko-ruske vojaške moči in »prijateljstva«, ampak tudi provokacija Hrvaški in navsezadnje tudi EU.