Tiskane izdaje
Zagreb – V Vukovarju spet tli. Tamkajšnji mestni svet je namreč s spremembo mestnega statuta rekel ne ciriličnim napisom imen ulic, trgov in oznakam na mestnih ustanovah. Za vladajočo HDZ v Vukovarju to ni »nič nenavadnega«, za tamkaj živečo srbsko skupnost pa »dva koraka nazaj«.
S spremembami mestnega statuta je na tem območju živečim Srbom sicer dovoljeno izvajanje srbske himne (ob določenih priložnostih oziroma srbskih proslavah), vendar mora biti najprej izvedena hrvaška, dovoljeno je tudi uradno izdajanje dokumentov v cirilici, vendar le pod pogojem, da Srbi uradno zaprosijo za dokument, ob tem pa plačajo takso v višini 20 kun (dobra 2,5 evra).
Poleg zavrnitve ciriličnih imen ulic, trgov in oznak na mestnih ustanovah (na državnih te ostajajo, saj zanje vukovarski mestni svet nima pristojnosti) statut določa, da mora o »doseženi ravni medsebojnega mednacionalnega razumevanja, strpnosti ter dialoga« enkrat na leto razpravljati mestni svet, ki lahko ob tem odloči o »nujnosti razširitve pravic pripadnikov srbske manjšine …«.
Za vladajočo večino, na čelu s HDZ, to ni nič spornega, navsezadnje, kot je dejal prvi človek Vukovarja Ivan Penava (HDZ), v 18-dnevni javni razpravi glede predloga statuta ni bilo pripomb. Je pa zato srbski predstavnik v vukovarskem mestnem svetu Dejan Drakulić hrvaškim medijem dejal, da je to poteza, s katero so »Srbi dobili manj, kot so se leta 2009 prav s HDZ, ki je tudi takrat vodil mesto, dogovorili o uvedbi dvojezičnosti v mestu«.
Spomnimo: leta 2009 so v Vukovarju sprejeli statut, ki je bil prilagojen hrvaškemu ustavnemu zakonu o pravicah narodnih manjšin in vsaki narodni manjšini omogoča uvajanje dvojezičnih napisov, če ima več kot tretjino pripadnikov v določeni lokalni samoupravi. Srbska manjšina je to leta 2013 zahtevala za Vukovar na podlagi rezultatov popisa prebivalstva iz leta 2011.
Ko je prihodnost manj pomembna od preteklosti
Z Vukovarjem, v katerem je, vsaj tako se zdi, prihodnost skoraj manj pomembna od preteklosti, slednja pa z ranami, povezanimi s srbsko okupacijo, in tragedijami, ki so se dogajale, še vedno prežema skoraj vsak trenutek, je povezana tudi omenjena dolga zgodba o cirilici. Dogodki iz leta 2013, ko so nezadovoljneži udrihali s kladivom po dvojezičnih tablah, jih zaradi napisov v cirilici trgali in pljuvali, še niso pozabljeni. Prav tako ne pobuda glede zbiranja podpisov za referendum o spremembah ustavnega zakona, s katerim bi dosedanje določilo o pravicah manjšin, po katerem se smejo postavljati dvojezične table le tam, kjer je manjšinskega prebivalstva več kot tretjino, spremenili tako, da bi bilo dvojezičnost mogoče uveljaviti v enotah lokalne samouprave, v katerih manjšina predstavlja več kot polovico prebivalstva. Pobudniki so takrat zbrali nad 670.000 podpisov, veliko več, kot je marsikdo na Hrvaškem pričakoval.
V primer je poseglo ustavno sodišče in mestnemu svetu v Vukovarju naložilo, naj v enem letu – ta rok bi potekel te dni – samo uredi vprašanje dvojezičnosti v Vukovarju. Vukovarski svetniki so to sicer opravili, vendar pravzaprav povzročili nov zaplet, ki pa se bržkone ne bo končal »kar tako«.
Upravičeno je pričakovati, da bo srbska manjšina oziroma njeni predstavniki obvestili hrvaško ministrstvo za javno upravo, da je to, po prepričanju Srbov, protiustaven dokument. Ministrstvo bo o tem moralo obvestiti vlado, pot pritožbe pa se bo nadaljevala in (spet) končala na ustavnem sodišču.
Odziv iz Srbije
Na sprejetje vukovarskega statuta so se nemudoma odzvali na srbskem zunanjem ministrstvu, ki je včeraj predalo oster protest Hrvaški. Na uradni strani srbskega zunanjega ministrstva so zapisali, da gre pri omenjenem sprejetju za »neposredno zanikanje enakopravnosti uporabe jezika in pisanja, s čimer so kršene temeljne človekove pravice Srbov«. Ministrstvo je spomnilo hrvaško stran, da »Hrvaška mora spoštovati mednarodne obveznosti, ki se jih je z dogovori zavezala spoštovati, zato pa tudi zahtevamo takojšen odziv državnih organov«.
S tem je pravzaprav Srbija ošvrknila številne politike (tako z levega kot desnega političnega prostora), ki v javnih nastopih zelo radi omenjajo, kako je Hrvaška pravna država, v kateri je treba spoštovati zakone, in tako tudi zakon o pravicah narodnih manjšin – od zaposlovanja do postavljanja oziroma nameščanja dvojezičnih napisov tam, kjer pripadniki narodnih manjšin štejejo več kot tretjino prebivalstva. Mimogrede: na Hrvaškem so po sprejetju zakonov uvedli dvojezične napise v približno 20 občinah, kjer srbska skupnost uresničuje manjšinske pravice.
Vendar ostaja dejstvo, da je Vukovar, ta živa rana Hrvaške, zagotovo velik, za marsikoga celo prevelik politični problem. Stranke, velike in majhne ter tudi najmanjše, pa poskušajo pridobiti prav z Vukovarjem ali na njegov račun kak glas oziroma drugo korist. Navsezadnje se na Hrvaškem bližajo parlamentarne volitve, Vukovar pa ostaja mesto z ostrimi delitvami med Hrvati in Srbi, mesto brezposelnih, z mladimi, ki se izseljujejo, in dejstvom, da je očitno v tem mestu s približno 27.000 prebivalci ob Vuki in Donavi preteklost neprimerno bolj pomembna od prihodnosti.
