Tiskane izdaje
Zagreb – Predsedniki Srbije, Hrvaške, Črne gore in BiH so v zgodovinskem Mostarju podpisali izjavo, katere cilj je uspešno skleniti iskanje oseb, izginulih oziroma pogrešanih v vojnah na ozemlju nekdanje Jugoslavije v devetdesetih letih. Na tem območju je med vojnami izginilo 40.000 oseb, od tega največ, 30.000, v Bosni in Hercegovini.
Izginuli oziroma pogrešani v balkanski moriji pred dobrima dvema desetletjema so na teh območjih še vedno ena od tem, ki močno bremenijo odnose. Še najbolj med Hrvaško in Srbijo. Pogovorov o tem, kako izboljšati ali vsaj pospešiti iskanje izginulih v vojnah na ozemlju nekdanje Jugoslavije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo doslej precej, precej je bilo tudi narejenega, vendar še zdaleč ne toliko, da bi morali biti vsi zaradi tega zadovoljni. Po zdajšnjih podatkih je še vedno pogrešanih nekaj več kot 11.000 oseb.
Osnutek deklaracije, katere cilj je uspešno nadaljevati in skleniti iskanje pogrešanih oseb na teh območjih, je mednarodna komisija za iskanje pogrešanih oseb s sedežem v Sarajevu pripravila že pred tremi leti, vendar so se Hrvaška, Srbija, BiH in Črna gora bolj ali manj otepale podpisa. Lani novembra je komisija osnutek vnovič ponudila v podpis, tokrat pa so se v državah le odločili, da jo podpišejo in skušajo narediti, kar številni čakajo več kot dve desetletji.
Zanimivo je, da naj bi deklaracija oziroma izjava, ki so jo v Mostarju podpisali hrvaški predsednik Ivo Josipović, srbski Tomislav Nikolić, črnogorski Filip Vujanović in predsedujoči v predsedstvu BiH Bakir Izetbegović, pravzaprav dobila širše, ne le balkanske razsežnosti. Jasmin Agović iz komisije za iskanje pogrešanih oseb je namreč agenciji Beta dejal, da naj bi izjava pravzaprav bila izhodišče globalne pobude, ki bi se ji pridružile vse države, soočene s to težavo kot posledico spopadov.
»Več kot le protokol«
Za Hrvaško je podpis pomemben korak. Predsednik Ivo Josipović je dejal, da je iskanje pogrešanih eno pomembnejših vprašanj pri ustvarjanju »trdnih in dobrih« odnosov med državami, še posebej med Hrvaško in Srbijo. Je pa tudi, je dejal, predpogoj za razpravo o medsebojnih oziroma vzajemnih tožbah za genocid. Spomnimo: Hrvaška je že leta 1999 Srbijo obtožila genocida, ko pa so meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) desetletje pozneje razglasili za pristojno odločati o tem primeru, je Srbija odgovorila s (proti)tožbo. Umika tožb ni bilo, zato je ICJ letos marca začel obravnavati problematiko tako imenovanega balkanskega genocida.
Srbski predsednik Tomislav Nikolić je v pogovoru za Federalno televizijo BiH dejal, da gre za »več kot le protokolarno ceremonijo, saj je pomembna poteza na enem mestu zbrati države, ki so imele med seboj krivce in katerih državljani so še vedno med pogrešanimi«. Dodal je, da je iskanje izginulih doslej potekalo dokaj parcialno, države, danes podpisnice, pa so se medsebojno le obtoževale za prikrivanje lokacij množičnih grobišč in lokacij ter obstoj taborišč nasploh.
»Več kot očitno je, da smo drug drugemu prizadejali veliko gorja. To breme je zdaj podobno okovom, ki jih povsod nosite s seboj in jih nikakor ne morete sneti,« je dejal srbski predsednik, ki je izrazil tudi pričakovanje, da so se vsi podpisniki na izjavo podpisali – iskreno.
