Začenja se razplet primera Perković

V Münchnu se danes začenja sojenje agentoma jugoslovanske Udbe Josipu Perkoviću in Zdravku Mustaću.

Objavljeno
16. oktober 2014 21.25
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb
Zagreb − Na sodišču v Münchnu se danes začenja, kot pišejo hrvaški mediji, zadnja bitka hladne vojne. Gre za začetek sojenja Josipu Perkoviću in Zdravku Mustaću, nekdanjima udbovcema in pozneje pripadnikoma hrvaške obveščevalne službe, ki ju nemško pravosodje bremeni sodelovanja pri umoru hrvaškega izseljenca Stjepana Đurekovića na Bavarskem leta 1983.

Jara kača o primeru, ki ima na Hrvaškem še posebej ideološke razsežnosti, se vleče že nekaj časa. Hrvaška se je dolgo časa izogibala izročitvi agenta Perkovića nemškemu pravosodnemu sistemu, lani, tik pred vstopom v EU, pa si je celo privoščila odkrit spor z Nemčijo, zaradi česar na slovesnosti ob vstopu ni bilo kanclerke Angele Merkel. Hrvaški sabor je namreč dobesedno nekaj ur pred uradnim in slovesnim vstopom Hrvaške v EU in po ratifikaciji pristopnih pogodb vseh članic EU s tako imenovanim lex Perković časovno omejil izročanje svojih državljanov na podlagi evropskega pripornega naloga, po katerem mora vsaka članica izročiti obsojenca ali osumljenca, ki ga išče druga država. Zakon so v hrvaških medijih poimenovali lex Perković, saj je bil z njim zavarovan nekdanji udbovec in poznejši pripadnik hrvaške obveščevalne službe Josip Perković. Januarja letos pa se je izročitev, tudi zaradi pritiskov iz Nemčije, le zgodila, agenta Perković in njegov takrat predpostavljeni Zdravko Mustać pa sta končala v nemškem preiskovalnem zaporu Stadelheim.

Milanovićev King Kong

Vmes pa so se bile ideološke bitke, katerih rdeča nit je bilo in je navsezadnje še vedno – razčiščevanje s preteklostjo. Hrvaška je namreč še daleč od razčiščene preteklosti, sprava med ustaštvom, partizanstvom in »še čim« je pojem, ki marsikateremu na Hrvaškem na obraz izriše le ciničen nasmeh. In prav zaradi tega bržkone ni daleč od resnice dejstvo, da je kamenček, imenovan Perković, v aktualnem hrvaškem političnem trenutku res le kamenček, ki se ga vsi bojijo.

Zato najbrž niti ni čudna takratna izjava poslanca Milorada Pupovca, sicer tudi vodje saborskega zunanjepolitičnega odbora, da je »zelo dobro, da se je vse skupaj končalo, slabo pa, ker se je pravzaprav zdaj vse šele začelo«. Nič manj ni bila neopažena niti izjava hrvaškega premiera Zorana Milanovića, ki je dejal: »Preganjate lisico, izgnali boste King Konga«. Na koga je Milanović mislil, bo pokazal čas, zagotovo pa se bodo v procesu, za katerega je sodišče predvidelo 50 razpravnih dni, pojavila številna imena tako z ene kot z druge strani, to je iz vrst zdajšnje pozicije pa tudi opozicije.

Hrvaški mediji pišejo, da tako Perković kot Mustać »nosita kovček velikih hrvaških notranjepolitičnih skrivnosti, povezanih z osamosvojitvijo Hrvaške«. Zato ni čudno, da Perkovića na Hrvaškem častijo kot enega najpomembnejših sokreatorjev neodvisne in samostojne Hrvaške, saj naj bi, kot pravijo, omogočil Franju Tuđmanu odhod v tujino, ki je s Perkovićevo pomočjo lahko prepričeval hrvaško emigracijo o bližajoči se vojni za samostojnost in odcepitev od Jugoslavije ... Zagrebški Jutarnji list pa je proces, ki se danes začenja v Münchnu, označil kot »zadnjo bitko hladne vojne«.

Anton Nobilo je eden bolj znanih hrvaških odvetnikov, znan po branjenju številnih znanih hrvaških oseb. Zdaj je odvetnik Josipa Perkovića.

Kaj pričakujete od t. i. primera Perković-Mustać, ki mu hrvaški mediji pravijo kar zadnja bitka hladne vojne?

Brez dvoma zmago. No, vendar je pri vsem skupaj treba vedeti, da gre za zapleten proces, v katerem sodelujejo številni mednarodni igralci, tajne službe, obveščevalna in protiobveščevalna podzemlja.

Koliko pa, menite, bi utegnil trajati proces?

To je zelo težko napovedati. Za zdaj je sodišče določilo 50 razpravnih dni, velika verjetnost pa je, da se bo njihovo število za še nekaj dni povečalo. Optimistična napoved pravi, da bi se razplet utegnil zgoditi aprila prihodnje leto, osebno pa ocenjujem, da je bolj verjeten razplet mogoče pričakovati nekje sredi prihodnjega leta.

Nekateri hrvaški mediji so omenjali tudi nekakšen slovenski element v vsej tej zgodbi. Je kaj na tem?

Gre pač za še eno potezo obveščevalnega podzemlja. Ne, ni, kot pravite, slovenskega elementa v zgodbi lex Perković.

Kaj pa Stane Dolanc?

Ja, on je del zgodbe; vendar ga osebno ne prepoznavam kot slovenski element, ampak kot jugoslovanskega, saj je navsezadnje bil jugoslovanski funkcionar in šef pomembnega sektorja takratnega jugoslovanskega sistema. Za vse imamo dokaze. Poleg vsega pa v tistem času nikjer ni bila navzoča kakšna slovenska »služba«.

Nobena skrivnost ni, da tako Josip Perković kot Zdravko Mustać nosita kovček velikih hrvaških notranjepolitičnih skrivnosti, povezanih z osamosvojitvijo Hrvaške. Menite, da mora biti koga strah zaradi morebitnih odkritij iz omenjenega »kovčka«?

Odgovor je pozitiven. Ali bodo to nekateri z levice, ki ji desnica očita, da je pravna naslednica Zveze komunistov Hrvaške, se bo šele izkazalo, prav tako se utegne izkazati, da bi moralo biti strah tudi najmanj deseterico zdajšnjih članov desne politične opcije na Hrvaškem, ki bi utegnili biti identificirani v tem procesu.