Priština – Na prazni hiši v srbski enklavi Gojbulja vihra albanska zastava. Rdeča, z dvoglavim orlom na sredini. »To je čista provokacija,« pravi vodja enklave Branislav Kostić. »Policija ugotavlja, kdo je lastnik hiše, potem bodo ukrepali,« mu zagotavlja stotnik Benjamin Škrinjar.
Stotnik je poveljnik ene od šestih slovenskih skupin za spremljanje in povezovanje, ki delujejo znotraj Kforja. Ena od njihovih nalog je sodelovanje in pomoč srbskemu prebivalstvu v štirih enklavah na območju občine Vučitrn. Branislav Kostić, učitelj srbskega jezika na vaški osnovni šoli, se je nanje obrnil, ker se policija sprva ni zmenila za provokacijo z zastavo. Šele po posredovanju vojakov, ki sicer skrbijo za povezovanje struktur oblasti z lokalnim prebivalstvom ne glede na narodnost, so zadevo vzeli bolj resno.
V Gojbulji živi še približno dvesto prebivalcev. Večinoma so starejši. »Mlajši so že zapustili Kosovo in odšli s trebuhom za kruhom, kot se je reklo v naši bivši,« pravi Kostić. Povprečna starost albanskega prebivalstva na Kosovu je 27 let, srbskega pa krepko čez 50, zato je precej verjetno, da Srbov na Kosovu čez nekaj let ne bo več.
Tristo osem slovenskih vojakov
Kontingent Slovenske vojske je del sil pod okriljem zveze Nato, odgovornih za vzpostavljanje varnega okolja ter zagotavljanje svobode gibanja in podpore pri delovanju demokratične civilne družbe. Slovenski vojaki so – tudi zaradi znanja jezika in poznavanja lokalne zgodovine, tradicije ter kulture – na Kosovu dobrodošli. Sprejemajo in spoštujejo jih tako Srbi kot Albanci. Pomagajo notranje razseljenim osebam, torej prebivalcem, ki so morali zapustiti svoje domove na območju Kosova, sodelujejo pri rekonstrukciji in varujejo objekte posebnega pomena. Med njihove naloge sodi na primer varovanje samostana Visoki Dečani, kjer so vojaki tudi prvi, ki se morajo odzvati, če nastanejo težave, saj je samostan še vedno pod zaščito enot Nata.
V različnih enotah Kforja deluje 308 slovenskih vojakov. Glavnina iz dveh motoriziranih čet, ki se med drugim urita v taktikah in tehnikah nadzora množic in nemirov (na Kosovu se lahko v trenutku zgodi, da kdo zapre cesto ali dostop do pomembnih objektov), je nastanjena v oporišču v bližini mesta Peć. V Prištini in Novem selu pa so predvsem vojaki skupin za spremljanje in povezovanje, ki so v tesnem vsakodnevnem stiku z lokalnim prebivalstvom in policijo pa tudi z verskimi predstavniki, predstavniki občin, kulturnih ustanov, šol, mednarodnih organizacij in lokalnih oblasti.
Dela za Srbe ni
Slabe gospodarske razmere na Kosovu, ki so domnevno pognale množico kosovskih Albancev na ilegalno pot v Evropo, še bolj občutijo Srbi. Njihovi otroci ne dobijo službe, tudi če doštudirajo medicino, ekonomijo ali končajo katero od tehniških fakultet. Mnogi se sprašujejo, naj ostanejo ali gredo. Po ocenah je danes na Kosovu 92 odstotkov prebivalstva Albancev in le še štiri odstotke Srbov, preostali del tvorijo prebivalci drugih narodnosti.
»Dela za Srbe ni,« pravi Branislav Kostić. »V vseh teh letih so službe našli le v petih, šestih hišah. Ljudje, ki so bili zaposleni v preteklosti, danes dobivajo minimalen dohodek od Republike Srbije. Mladi odhajajo na začasno delo na Norveško, kjer bodisi sekajo gozdove bodisi pogozdujejo. Delo je težko, ampak z njim nekaj zaslužijo. Za naše razmere zaslužijo veliko. To je eden od razlogov, da nekateri še vztrajajo.«
Vsakodnevne provokacije
Vsak dan se srečujejo s provokacijami, zaradi katerih morajo posredovati vojaki Kforja. »Zastavo, ki ni kosovska, ampak albanska, doživljamo kot resno obliko pritiska. Sprašujemo se, kaj nas čaka. Velika Albanija? Sprijaznili smo se z Republiko Kosovo, čeprav težko. Na avtu imam kosovske tablice, nosim osebno izkaznico Kosova, plačujem davek, spoštujem zakone te države. Ampak zaradi takih pritiskov verjetno ne bomo dolgo zdržali,« pripoveduje.
Opozarja, da mnogi prebivalci ne morejo do svojih kmetijskih zemljišč. Tudi slovenski vojaki poznajo zgodbe, kot je, denimo, zgodba Srba, ki se je po petnajstih letih prvič vrnil domov. V njegovi hiši so ta čas živeli Albanci, ki so obdelovali njegovo zemljo. Ko jim je rekel, da bi se rad vrnil, so mu odgovorili, seveda, ni problema. Samo petnajst tisoč evrov plačaj. Obrnil se je na policijo, kjer so mu povedali, da bi mu še lahko pomagali, če bi dom zapustil pred enim mesecem, po vseh teh letih pa ne več.
»Lahko se samo zahvalimo vašim vojakom, ker nas čuvajo. Že prisotnost uniforme pomaga,« pravi Kostić in dodaja, da so posamezni Srbi že prodali svoje hiše Albancem. »Z nekaterimi imamo dobre odnose. V eni od družin je devet otrok in ti se družijo med sabo. Pomagamo si. A povsod ni tako. Dogaja se, da Srbi sploh ne morejo več prodati svojih hiš, ker so se v njihovo bližino že naselili Albanci. Ti seveda nameravajo kupiti te hiše, a ne vedo, kdaj. Ko bodo pač imeli denar.«
Naj ostane ali gre?
Tudi Branislav Kostić ne ve, ali bo ostal. Najmlajša od njegovih treh otrok bo še tri leta v osnovni šoli, kjer pouk poteka v materinščini in iz učbenikov, ki so jih natisnili v Beogradu. Leta 1999 je bilo v osemrazrednici, ki so jo takrat naredili iz vaške štirirazrednice, ker v bližnji Vučitrn otroci niso več mogli, še 68 šolarjev. Danes jih je samo še enajst. Vsako leto jih je manj. »Po vojni so bili težki časi. Sami smo se organizirali, sami smo se varovali. Hotel sem ostati ob starših, čeprav so mi prigovarjali, naj grem. Takrat sem imel 39 let. Ko zdaj gledam nazaj, ugotavljam, da bi morda res bilo bolje, če bi takrat šel. Zdaj bi moji otroci že imeli prijatelje v nekem drugem mestu. Danes je za mojo odločitev, da grem, pozno. Star sem 55 let. Nimam več pravice do načrtovanja prihodnosti. To je zdaj stvar mojih otrok. Počakal bom, da sin ali hči odločita, kje bosta živela, in pričakujem, da bom potem nekje v njihovi bližini. Želim živeti v bližini svojih otrok, ne skupaj z njimi.«
Mednarodne sile so leta 1999 prišle na Kosovo, da bi zaščitile Albance. Šestnajst let kasneje so še vedno tam, le da zdaj varujejo predvsem Srbe in pripadnike drugih manjšin. To je približno tako ironično, kot je ironično, da na mirovnih misijah vojaki zagotavljajo mir. Ampak, kot je poudaril poveljnik 31. kontingenta, podpolkovnik Slovenske vojske Boštjan Močnik, drugih, ki bi to počeli, pač ni. Vojska je edina organizacija, ki jo lahko države pošljejo na krizna območja, v katera se čez čas začne naseljevati mir. Tudi zato, da zaščitijo sebe.