Turške vojaške ambicije žene »molk« sveta

Udarna Oljčna vejica: kot vse kaže, se turška vojska na severu Sirije še ne namerava ustaviti.

Objavljeno
21. marec 2018 14.52
TOPSHOT-SYRIA-TURKEY-CONFLICT-AFRIN
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Po osvojitvi Afrina, središča istoimenske večinoma kurdske province na severozahodu Sirije, turške vojaške in strateške ambicije v državi, razdejani v vojni, še niso zadovoljene. Afrin je dejansko le sporočilo, da je Turčiji po sedmih letih sirske vojne končno uspelo pridobiti nekaj strateške globine, zato je v prihodnjih tednih in mesecih mogoče pričakovati nadaljevanje operacij.

»Vojaška operacija se bo nadaljevala, dokler teroristični koridor, ki vodi skozi Manbidž, Tal Abjad, Ajn al Arab (kurdsko: Kobani, op. p.) in Kamišli, ne bo izbrisan,« je v torek v Ankari izjavil turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan in s tem napovedal odprto vojno sirskim Kurdom oziroma njihovim Ljudskim zaščitnim enotam (YPG). Erdoğan je pri tem dodal, da je bil padec Afrina v boju s kurdsko milico po dveh mesecih ofenzive, ki so jo turške oblasti oklicale za Oljčno vejico, le – vejica. Tisto, kar sledi, pa naj bi po njegovih besedah vsemu skupaj – z božjo pomočjo – postavilo … piko. To dejansko zveni kot velika in zelo neposredna vojna napoved.

Turške oblasti so okupacijo Afrina in številnih okoliških vasi s pomočjo medijev razglasile za velik, celo zgodovinski triumf, ki ga postavljajo ob bok velikim vojaškim dosežkom iz časov Otomanskega cesarstva. Samozavest uradne Ankare je na vrhuncu. In to ne le zaradi razmeroma lahke vojaške zmage v Afrinu, ampak predvsem zaradi odsotnosti kakršnega koli konkretnega mednarodnega nasprotovanja turškemu vojaškemu pohodu po severu Sirije in posledični destabilizaciji v prvih sedmih letih vojne v enem najbolj mirnih in stabilnih predelov opustošene države.


V nedeljo zjutraj je turška vojska skupaj s svojimi podizvajalci iz vrst Svobodne sirske vojske (FSA) vstopila v središče Afrina. Na fotografiji člani svobodne sirske vojske v središču Afrina rušijo kurdski kip. Foto: Khalil Ashawi/Reuters

Neootomanske ambicije Ankare?

Erdoğan je s strinjanjem Rusije in tiho privolitvijo Združenih držav dobil krila za uresničenje načrta, na katerega udejanjenje je čakal več let – ne gre le za razbitje kurdske avtonomije na severu Sirije, ampak za vojaški, politični in tudi ekonomski prevzem nadzora nad tako rekoč celotnim območjem ob več kot 900 kilometrov dolgi sirsko-turški meji. Turčija že dolgo napoveduje, da bo na območja pod njenim nadzorom – oziroma pod nadzorom njenih podizvajalcev iz vrst Svobodne sirske vojske, ki so z roparskim pohodom po Afrinu pokazali svojo kriminalno plat – vrnila več sto tisoč izmed tri milijone in pol sirskih beguncev, ki so že vrsto let v Turčiji. To nikakor ni le »humanitarni projekt«: večina beguncev je namreč arabskih sunitov in njihova preselitev na do zdaj večinoma kurdska področja bi lahko dodobra premešala demografsko sliko severa Sirije.

Tudi zaradi tega je na severu Sirije v prihodnjih tednih in tudi mesecih mogoče pričakovati še bistveno bolj intenzivno turško vojaško delovanje in tega se dobro zaveda politično vodstvo sirskih Kurdov, ki je že teden dni pred prihodom turških vojakov in pripadnikov Svobodne sirske vojske iz Afrina začelo umikati tako svoje borce kot – množično – civilno prebivalstvo. Kurdske oblasti v – do zdaj – avtonomnih provincah, ki so tvorile območje, poimenovano Rožava (kurdsko: zahodni Kurdistan), so namreč dovolj hitro ugotovile, da brez protiletalskega orožja ne morejo ubraniti Afrina in bi vztrajanje na bojišču pripeljalo do velike tragedije civilnega prebivalstva ter obenem močno oslabilo njihove Ljudske zaščitne milice, že tako utrujene od dolgih let bojev s samooklicano Islamsko državo.


Civilisti bežijo iz Afrina. Foto: AFP

Tveganje turško-ameriškega vojaškega soočenja

Ključno vprašanje je, kaj se bo zgodilo z mestom Manbidž, ki leži na strateško izjemno pomembnem položaju med Alepom in reko Evfrat, obvladujejo pa ga, skupaj z enotami ameriške vojske in marincev, pripadniki večinoma kurdskih Sirskih demokratičnih sil (SDF). Po naših podatkih so se v zadnjih dneh v bližini mesta, ki je bilo dolgo pod nadzorom IS, že srečali člani turške in ameriške vojaške delegacije.

Američani so Turkom dejali, da Manbidža ne nameravajo zapustiti, zato neposrednega vojaškega soočenja dveh največjih vojska v zvezi Nato še ne gre povsem izključiti. In to nikakor ne zaradi kakršne koli ameriške lojalnosti do Kurdov, temveč zaradi ameriškega »betoniranja« pozicij v morebitni novi (povojni?) ureditvi Sirije. Prevedeno: zaradi neposredne bližine ruskih in tudi iranskih vojaških položajev ter s tem povezanih ambicij Damaska, da pod svoj nadzor povrne celotno državo, kar je turška vojaška operacija Oljčna vejica sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, milo rečeno, pošteno »otežila«.

»Erdoğan se ne šali. Videl je, da je bil mednarodni odziv na turški vpad v Afrin šibek. Zato je tveganje, da bo Turčija vstopila v spopad, ki ga Združene države ne želijo, visoko,« meni kurdski analitik Mutlu Civiroglu.