Saj razumeš? je zbirka kratkih kratkih zgodb, kakršne sta pisala Blatnik in Igor Zabel v devetdesetih in smo žanr povezovali z minimalizmom, z izklesanostjo in izčiščenostjo stila, situacije so bolj orisane, karakterizacija skicirana, besede škrte in padajo kot prekle, kot rezila, tudi zato, ker je med njimi vse polno premolkov in zamolčanj, pripovedovalčeva lastna enciklopedija, osebna knjiga je implicitna in kot taka vsebovana, zažrta v njihova niti njim do konca razumljiva dejanja in odločitve. Prej so se zgodbice pogosto napajale iz paradoksa in dvoumnost, ena od njih je ponatisnjena, pod drugim imenom, prej je bila Dva in zdaj Ena, in seveda sam naslov zaobrne branje; prej je bila situacija fantastično razprta, zdaj dvoma, da je en sam z mislijo na drugega, ni. Ena od tipičnih zgodb je bila Bobnarjev zamah, o usodnosti prvega udarca, ki naj omehča trda srca publike, vse obvisi v trenutku pred zmagovitim nadaljevanjem ali katastrofo, te zgodbe so zgoščeni trenutki odločitve, ko je naslov ene od njih, in stavki, da je pomembno dobro začeti. Da so začetki važni in da besede štejejo, vsaka, so dovolj pogosta avtoreferencialna oprijemališča te zbirke, ki ji ne manjka premisleka, samoosmišljevanja in aluzij na postaje na pisateljeski poti. Tudi tokrat imamo glasbenika, ki ga grabi trema, kitarista in pevca, ne več bobnarja, vendar ga ne skrbi množica, temveč idealna poslušalka, ali je ali je ni v dvorani, in zdi se nam, da ta in podobne samocitacije s pomenljivim premikom kažejo na razlike med prejšnjimi in to zbirko, v kateri je nekaj več kot petdesetih proznih okruškov. V ospredju, kot v tistih iz Menjav kož, je odnos med moškim in žensko, iz zgodb švigajo »plameni vojne med spoloma« in včasih je atmosfera prav post-apokaliptična, po-zakonolomna, gre za zadrege ob prvem ogovoru, zmenku, prevari, samoti v tuji postelji, precej brezstrastni pripovedovalci/ke enkrat od zunaj, drugič iz sebe govorijo o hipu, ki vse spremeni – ali samo še enkrat potrdil tisto, kar že vejo, da je človek vedno sam, še toliko bolj, kadar je poleg drugega – še bolj seveda, če ima tega zraven rad in se mu zdi, da bi ga moral ljubiti. Te jim pogosto zmanjka, ljubezni, do sebe in sicer. Literarne osebe so postali vandrovci, prej je šlo v zgodbah za dom, ki ga načne nekdo od zunaj, ženin ljubimec, stvor, karkoli, ali pa se zadeva vrti v prazno, zdaj so junaki potniki; ljudje, ki grejo po cigarete in se ne vrnejo domov, ljudje, ki se ustalijo v tujem mestu, ko najdejo privid ljubezni, partnerja, ljudje, ki potujejo kar tako, ki bežijo in se skrivajo, ljudje, ki se hočejo izgubiti, iskalci zavetja neba; pomenljiva je tista zgodba, ko hoče popotnik naprej, čim ga imenujejo prijatelj; sam mora biti, saj razumeš, prijateljev ima očitno že dovolj, zdaj, zaenkrat je bolje brez njih. Partnerstvo in prijateljevanje je samo podvajanje samote; tako je v Blatnikovih zgodbah, tudi teh najdrobnejših, vedno prisotna stiska jezika, pripovedovalci ne zaupajo besedam, čeprav so te (še vedno) pogosto tisto, kar nadomešča samo akcijo in so dejanja pogosto spremljana s komentarjem v kurzivu. Besede so pomembne, začetki so pomembni, ves čas se nekaj končuje in nekaj novega obeta, in tega se prav boleče zavedajo, od začetka je vse odvisno, stvari se lahko zasukajo popolnoma drugam. Začetkov, mejnosti in prelomnosti hipa se obenem zavedajo tudi zgodbe; se zdi, da junaki pogosto ozaveščajo lastno literarnosti, papirnatosti in ujetosti v svetove iz črk, in obratno, da je značilnost za Blatnikove pripovedovalce, da so veliko prebrali in jih to zdaj določa, tudi hromi, vse te možnosti, te neprestane izpostavljenosti odločitvam, morju zgodb, spisanih v različnih žanrskih lega. Drobne zgodbe o trenutkih, ko se vse začne in vse nehuje, so izpisane pridušeno in z avtorsko prepoznavno in artikulirano pisavo.