Seveda, pisati na tem mestu o Kresniku in njegovi nagradi, ki bo nocoj podeljena osemnjastič, od tega enajstič v popolni Delovi režiji, pomeni pisati pro domo sua. Ampak nič za to: Kresnik je zaradi Delovega skrbništva, ki traja še dlje, od leta 1992, že zdavnaj največja literarna manifestacija v državi, po pričakovanjih in odmevnosti primerljiva s podeljevanjem Prešernovih nagrad. S to razliko, da je Kresnik pač »ljudski«, se pravi del normalnega literarnega pogona. A ne gre le za to, kaj je Kresnik bil in je, važnejše je to, kakšne kulturne posledice je povzročil s svojo prvo, finančno izdatno podprto literarno nagrado v Sloveniji, in to na različnih ravneh. Bistveni sta dve.

Prva zadeva socialno življenje literature. Dejstvo je, da se je z vsakoletnim ritualom na kresni večer, najprej na Muljavi, nato na Rožniku, uveljavila nova percepcijska dimenzija slovenske literature. Ta literatura je s Kresnikom sestopila iz knjižnic, šol in odrov kulturnih domov ter se pojavila v obliki množične prireditve s kulturnim programom, petjem in pitjem. Za to zunanjo, karnevalsko formo, ki je pač prispevek k ljudski vizuri literature, pa se je ves čas ohranjal strokovno pretehtan izbor najboljših romanov, ki je zagotavljal avtoriteto izbranega. Zato se je Kresnik izognil športnemu navijanju, hkrati pa mu je uspelo zgraditi in ohraniti ozračje napetega pričakovanja – in s tem je prav gotovo dosegel tudi poživitev latentnega odnosa do literature pri ljudeh, ki jih stvar zanima le od daleč. Tu ne gre za populistično promocijo literature, ampak za njeno popularizacijo s sredstvi tako popularne kot elitistične kulture. Nominacije petih avtorjev – »zvezdniški« princip, ki so ga takoj povzeli tudi drugi podeljevalci literarnih nagrad – so seveda predstava za javnost, toda hkrati je to najboljša oblika sporočila, da je literarna »zmaga« relativna stvar, ki je ni mogoče primerjati z merljivimi dosežki na neumetnostnih področjih.

Kresnik je na socialno življenje literature vplival tudi z višino nagrade. Ko je leta 1997 avtor najboljšega romana prvič prejel milijon tolarjev, je v javnost in celo med literati vsaj za hip nastal vtis, da se literatura »splača«. To je bila vsota, ki je krepko presegla višino honorarja za isti roman, hkrati pa je ta vsota določila standarde tudi vsem ostalim, ki so v literarnem nagrajevanju prepoznali promocijsko strategijo. Časopisa Dnevnik in Večer ter celjsko podjetje Fit Media so Delu sledili, žal pa se spodobno sponzoriranje literarnih nagrad s tem tudi neha. Kulturno sobivanje kapitala in umetnosti ima na Slovenskem še zmeraj zelo omejene oblike, a to je druga tema. Povejmo le še to, da je bil Kresnik ena prvih oblik takšnega sobivanja. K tej tematiki je smiselno pritegniti tudi ravnanje založnikov, ki so bili sprva zadržani, počasi pa so le ugotovili, da od njihovega nominiranega ali celo s kresnikom nagrajenega romana morda res ni neposrednega finančnega učinka, je pa eno ali drugo dobra naložba v imidž.

Toliko o spodbudnem vplivu Kresnika na socialno življenje literature. Drugo področje njegovega vpliva je teže merljivo, a zanesljivo obstaja. Predstavlja se v naslednjem vprašanju: Koliko in kako ta literarna nagrada vpliva na produkcijo romanov? Se pravi, ali pisatelji segajo po peresu tudi ali celo predvsem zato, da bi ulovili nagrado? Seveda noben uveljavljen pisatelj, ki dá kaj nase in na literaturo, ne bi priznal, da je motiviran tudi s kresnikom (takšne vulgarne nagibe načeloma pač preziramo!), toda prepričani smo lahko, da je prav med temi avtorji postal kresnik eden od »notranjih« ustvarjalnih vzgibov. Kar je, prvič, človeško, in drugič, spodbujanje vrhunskega romanopisja je osnovni namen Kresnika in njegove nagrade. Drugo- in tretjerazredni avtorji bi nagrajevalski nagib lažje priznali (iz izkušnje vem, da so lastnoročno pošiljali svoje samozaložniške proizvode), a tem je kresnik teže nedosegljiv.

Na kaj torej sploh opreti domnevo, da Kresnik vpliva na romaneskno produkcijo? Edini kolikor toliko zanesljiv kazalec je vsakoletno naraščanje števila romanov. Sredi devetdesetih let, ko nagrada še ni bila tako visoka (danes tudi 5000 evrov seveda ni nekaj, zaradi česar bi se Delo lahko imelo za velikega sponzorja umetnosti!), je na leto izhajalo od 30 do 40 romanov, po letu 1997 je začelo število naraščati in letos se je potrojilo; spisek izvirnih romanov, ki so izšli leta 2007, obsega 108 naslovov.

Recimo, da polovico tega prirasta velikodušno pripišemo cenejšemu računalniškemu (samo)založništvu in nekaj malega tudi zmeraj bolj bizarnim prostočasnim dejavnostim – ostalo pa je najbrž treba prepoznati kot mašinerijo, ki jo v veliki meri poganja Kresnik. Njegov vpliv na literarno kakovost romanov zagotovo obstaja, toda, kot rečeno, iskati ga je smiselno pri dobrih avtorjih, s količino pisanja pa ne narašča (takšna je tudi letošnja bralska izkušnja). Morda se bližamo situaciji (kolikor nismo že v njej), ko bo ponudba romanov presegla povpraševanje. V tem primeru bo imel Kresnik (če se bo seveda obdržal pri življenju) pri bralcih dodatno vlogo: klicali ga bodo na pomoč ko najboljšega in najcenejšega svetovalca.