Na koncu prvenca Nebesa v robidah vas Barbara Korun v spremni besedi na slovensko literarno sceno pospremi kot močno in seveda novo literarno ime.

Ko sem to prebrala, nisem vedela, ali naj jokam ali naj se smejem, zato sem hitro spustila žaluzije v stanovanju in napravila kar oboje. Med smehom in jokom sem potem premlevala vse, kar se je dogajalo v tistih zadnjih mesecih med pisanjem knjige, intenzivnim, norim, nenehnim. To je bil divji tempo in pravzaprav sploh nisem verjela, da bo kdaj konec. No, ko sem v tem razpoloženju prebrala Barbarino spremno besedo, je planila na plan vsa ta evforija, utrujenost in dvomi, njene besede pa so bile kot obliž na rano negotovosti. Potem je knjigo prebrala mama. Ko je končala, mi je rekla: Joj, si smotana. To je bil kompliment in vse je bilo napravljeno za »premiero«.

V Berlinu živim že skoraj štiri leta – študiram, pišem, občasno objavljam reportaže in intervjuje v Večeru in 7dni ter v študentskem časopisu Kažin. Potem ko sem nekaj časa študirala v Utrechtu na Nizozemskem, sem dokončno ugotovila, da človeku res ni treba živeti tam, kjer bi po nekih »zunanjih pravilih« moral, pač pa da je najbolje, če živi tam, kjer mu je preprosto všeč. Izbrala sem Berlin in tukaj ostajam, predvsem ker je izvrstna baza za potovanje naokoli, na sever, jug, do doma in nazaj. V Berlinu sem tudi opazila natečaj, ki mi ga je januarja 2006 po mejlu poslala prijateljica. Želeli so tekst, dolg največ deset strani, rok oddaje je bil čez dva dni. Sedla sem za računalnik in v eni sapi zapisala zgodbe, ki sem jih že dolgo premlevala v glavi. V tisti stiski sem napisala štiri strani res kratkih zgodbic, utrinkov o ženskah s podeželja. Pošto sem oddala v Berlinu in poleg pozabila na pravila natečaja, ki določa, da se pisci vse leto srečujejo na območnih srečanjih. Tako sem bila pošteno presenečena, ko so me oktobra poklicali za sklepni festival v Slovenj Gradcu. In kakšen je bil šele šok, ko sem na festivalu zmagala, za nagrado pa dobila – pisanje prvenca.

Kdaj je bila zgodba pripravljena?

V glavi sem imela ogromno zgodb, celo zmešnjavo, ki je potrebovala okvir, hkrati pa okvira ni hotela. Želela sem govoriti o svetu, o detajlih, ker se mi je zdelo, da so prav detajli tisto, kar daje čar vsemu okoli nas. Nisem hotela povedati neke velike zgodbe, pa vendar … Moje vodilo je bil svet, takšen, kot je v tem trenutku, takšen, kot ga vidim prav zdaj, prav tukaj, torej vsepovsod. Poleg tega sem si želela poudariti, da so majhne, na videz nepomembne prigode, še kako pomembne. Nisem hotela spektaklov, norih zapletov, umorov, velikih preobratov, sem pa bralcu želela ponuditi tudi nekaj bralskega užitka, vsaj en ali dva nasmeha, malo ironije.

Ali gre za avtobiografske poteze?

Ko je moj stric začel brati knjigo, je nenadoma vstal in kričal, kaj to pišeš, naš deda pa res nikoli ni bil rubež. Kraj, od koder prihajam, je majhen in vsi so pričakovali, da se bodo našli v zgodbah, zato so me kar naprej spraševali, čuj, kdo pa je tista poštarica, slišiš, predsednika krajevne skupnosti pa si kar precej »pošimfala«. Sčasoma sem se navadila, da sem dvome o avtobiografiji začela dojemati kot kompliment. No, če pogledam malo globlje, sem te zgodbe v resnici res doživela. Česala sem se v kopalnici in v ogledalu za svojim hrbtom videla Bepija, kako skače z mosta, ali pa sem šla na pivo z Geordijem, ki je bil v črno-belem nogometnem dresu. Moje osebe so postale resnične in na koncu smo knjigo pisali skupaj. Včasih so bile močnejše literarne osebe, včasih pa jaz, haha.

Je pisanje prvenca lažje od diplome, glede na to, da ta zdaj še čaka?

To je eno samo veselje, res, super dogodivščina, ki jo želim ponoviti in jo priporočam vsakemu. Toliko domišljije privre na plan, toliko tvojih lastnih dvomov, vprašanj, želja in idej, ki se ti kar na enkrat pojavijo na računalniškem ekranu, ti pa jih rešuješ, podčrtuješ, prečrtaš, ponoviš, obračaš na glavo. Na drugi strani pa se na računalniko vsake toliko znajde tudi kakšen mejl od urednice, ki sprašuje, kje sem, kako gre tekst, kdaj bom končala. Aprila se mi je zgodila manjša kriza, popolna blokada. Šele ko sem popolnoma odmislila rok oddaje, ko sem se sprijaznila, da res ni nujno, da knjigo izdam prav zdaj, sem po slabem mesecu odmora znova »srečala« roman. Vrnil se je, ko sem ga najmanj pričakovala.

Struktura romana v zgodbah ali romana reke, kot so ga nekateri poimenovali, je nekaj posebnega.

Zgradba je prišla k meni popolnoma spontano, prepričana sem, da te zgodbe ne bi znala povedati drugače, hkrati pa moja zgodba v neki linearni pripovedi preprosto ne bi mogla funkcionirati. Kako naj bralcu razlagam, da je svet razdrobljen, a hkrati povezan, da v njem ni nič linearno in da vse deluje po sistemu nekih asociacij, hkrati pa pišem v povsem linearnem zaporedju? Ne gre. Preprosto ne deluje. Zelo pomembno se mi zdi, da struktura podpira vsebino, da jo dopolnjuje. Delovati morata skupaj in tako voditi bralca k resničnemu pomenu, k pravi rdeči niti. Sem pa želela pustiti malo prostora za bralčevo domišljijo, majhne reže v zgodbah, ki jih lahko vsak zapolni tako, kot mu je najbolj ljubo.