Tiskane izdaje
Nedavno se je name obrnil znanec, ki že drugo leto zapored dela v eni od javnih institucij, kjer je zanj ogromno dela, pa malo denarja. Dela je toliko, da dela več kot polni delovni čas, vsak dan iz dneva v dan. A delodajalec ga z izgovorom o tem, da je v javni upravi novo zaposlovanje zaradi interventnih ukrepov prepovedano in da njegovo delovno mesto ni sistemizirano, plačuje po podjemni pogodbi, torej honorarno. Ker delo preko podjemne pogodbe ne zagotavlja socialne varnosti, si jo fant plačuje sam. Izračunal je, da mu je v lanskem letu ostalo mesečno 330,00 EUR, njegovemu zaposlenemu kolegu v sosednji pisarni pa za isto vrsto in obseg dela 1.100,00 EUR. Pri tem izračunu je upošteval samo neto plačo zaposlenega ter povračila stroškov za prehrano in prevoz, ni pa upošteval regresa, bolniških nadomestil, morebitne odpravnine itd. Če bi upošteval še to, bi bila razlika v prejemkih še večja.
In kako na takšno neupravičeno razliko odgovarja pravni red? Po zakonodaji se delo za drugega lahko opravlja v različnih pravnih oblikah (podjemna pogodba, ki jo imenujemo tudi pogodba o delu, pogodba o avtorskem delu, delo prek študentskega servisa, opravljanje dela v obliki samostojnega podjetnika ali opravljanje dela v obliki drugih gospodarskih subjektov), a Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) določa, da se delo ne sme opravljati na tovrstnih podlagah, če med delavcem in delodajalcem obstajajo elementi delovnega razmerja (11. člen ZDR). Če v primeru spora o obstoju delovnega razmerja delavec lahko dokaže elemente delovnega razmerja, se domneva, da delovno razmerje obstaja (16. člen ZDR).
Kateri so torej elementi, odločilni za obstoj ali neobstoj delovnega razmerja? »Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.« (4. člen ZDR). Če torej v razmerju vsi omenjeni elementi obstajajo, bo delavec lahko iztožil delovno razmerje, četudi bi njegovi sklenitvi delodajalec nasprotoval. Precej takšnih primerov je bilo v delavčevo korist rešenih že v sodni praksi, o nekaterih pa so poročali tudi mediji.
Kaj konkretno bo torej znanec iz uvodne zgodbe moral dokazati pred delovnim sodiščem?
Vključenost v organiziran delovni proces delodajalca. Delavec je vključen v organiziran delovni proces pri delodajalcu, če slednji zagotavlja delovna sredstva in material, npr. delavec pri delu uporablja računalnik delodajalca. Na vključitev v organiziran delovni proces kaže tudi, če delavec svoje obveznosti opravlja po vnaprej določenem razporedu, če pri izbiri kraja in časa dela ni samostojen, ampak je vezan na želje delodajalca, če mu delodajalec za komunikacijo podeli e-naslov organizacije, če ima delavec na razpolago pisarno ali nek drug delovni prostor.
Obveznost osebnega opravljanja dela. Če je opravljanje dela vezano na zaupanje med delavcem in delodajalcem in na lastnosti, zlasti znanje in kompetence delavca, se delo ne more opravljati po drugi osebi, ampak izključno osebno. In kadar je predmet organiziranega delovnega procesa osebno opravljanje dela, je to dodaten znak, da gre za delovno razmerje.
Opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Za delovno razmerje gre, če delavec delo opravlja po navodilih in pod nadzorom delodajalca, kar pomeni, da delavec ne vodi in ne upravlja delovnega procesa, temveč opravlja odvisno delo. Ko ima nadzor nad delavčevim delom delodajalec, niti vsebina niti razporeditev delovnega časa nista odvisna od delavčeve volje.
Nepretrgana delovna obveznost. Delavčeva obveznost mora biti nepretrgana, honorarno delo se namreč lahko sklene za enkratno ali občasno opravljanje dela (honorarno delo je namenjeno primerom, ko vam nekdo prebarva stanovanje ali zamenja gume, pa tega seveda ne opravlja na črno), ne pa za kontinuirano, dlje časa trajajoče opravljanje dela. Zakonodaja pri tem ne določa trajanja, od katerega dalje se šteje, da delo traja že dlje časa. Vsekakor je pri tem treba upoštevati, da tisti delodajalec, ki delavca potrebuje samo pol leta, pač lahko sklene pogodbo o zapsolitvi za določen čas 6 mesecev, ki bo delavcu vsaj v času trajanja razmerja zagotavljala socialno varnost. Nikakor pa po zakonu ni dopustno skleniti le podjemne pogodbe, če si delavec tega ne želi.
Plačilo za opravljeno delo. Če delavec za opravljeno delo dobiva plačilo, potem ne gre za prostovoljstvo, ampak za delovno razmerje.
Zanimivo, da interventni ukrepi nikoli ne gredo na račun priviligiranih in tistih, ki smo znotraj sistema. Razumem, da država enostavno nima denarja, a zakaj bi tisti, ki so izven sistema, nosili večje breme krize kot tisti, ki smo v njem. Če pogledam institucijo, na kateri sem zaposlena, mladi iz leta v leto živijo v popolni negotovosti, kaj bo z njihovo zaposlitvijo naslednje leto, iz meseca v mesec se jim spreminja višina plače glede na obseg dela, ki jim ga (ne) uspe zagotoviti delodajalec, zaradi pogodb za določen čas si ne morejo urediti osnovnih pogojev za življenje in delo, negotovost jih paralizira pri njihovem pedagoškem in raziskovalnem delu, v razmerju do svojih nadrejenih so potisnjeni v neavtonomen položaj. Medtem, ko smo polni besed o solidarnosti s šibkejšimi, se nihče ni pripravljen odpovedati ničemur. Če bi se varno zaposleni odpovedali 10 % plače, bi to čez palec pomenilo 10 % novih delovnih mest (če upoštevamo, da imajo starejši v primerjavi z mlajšimi precej višje plače pa še več). In 10 % je v instituciji z 250 zaposlenimi 25 ljudi. 25 eksistenčno varnih, ustvarjanih ljudi, ki niso na robu živčnega zloma.
Če solidarnosti v praksi ne bo, se bodo izključeni morali bolj aktivno posluževati pravnih možnosti. Vsi se namreč rodimo z enakimi pravicami, žal pa njihovo priznanje v vsakdanjem življenju vse pogosteje moramo iztožiti pred sodiščem.
***
Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.
