Medijska osebnost tedna bo očitno Matej Raščan, konec izhajanja revij Lady in Jana pa že sodi med finaliste za katastrofo leta. Širša slovenska javnost je končno zvedela, da novinarji in drugi pisci prispevkov v edicijah Delo Revij že mesece ne dobivajo plač in honorarjev, vendar še naprej pišejo na »etični pogon«. Tiskarji ter pošta seveda niso tako zavedni in slovenski medijski prostor se ruši.
Za vse to je kriv Matej Raščan, uradno direktor in lastnik podjetja Delo Revije, sicer pa »požrešni kapitalist ali tajkun«. Zaposleni ga vljudno pozivajo k odstopu, na spletu pa kričijo »zapret hudiča pokvarjenega.« Misel mi je blizu, ker sem sentimentalno navezan na Našo ženo, ki sem jo bral v maminem naročju. Vsaj malo moje so še Jana, KIH, STOP in druge revije, ker so pred tridesetimi leti tudi meni trgali od plače, da so lahko zgradili »črno vdovo«.
Kdo je torej človek, ki naj bi mu uspelo uničiti zlato jamo slovenskega tiska in kako se je tega lotil? Guglanje Mateja Raščana nam ne pove ravno veliko. Poleg neskončnega niza novic in komentarjev o njegovih poslovnih kombinacijah in prijateljih, ki so pri tem sodelovali v zadnjih štirih letih, je edini konkreten podatek, da je bil ob kulturnem prazniku leta 2008 eden od prejemnikov nagrad občine Murska Sobota.
Ni pa mogoče ugotoviti, kaj je po poklicu, a je končal kakšno šolo, kje je bil v službi, ali govori kakšen jezik, torej osnovne podatke vsake prijave za službo. Na voljo je še več kot tisoč fotografij, na katerih pozira z različnimi lepoticami, največkrat z neko »seksi srbsko manekenko«. Poklical sem stare znance z Dunajske 5 in ugotovil, da še Raščanovi sodelavci o njem ne vedo nobenega resnega podatka; celo njegova piarovka ne ve, kaj je direktor po poklicu. Baje je zelo sramežljiv in tudi radodaren; če si dovolj siten, ti izplača honorar z osebnega računa.
Slišal sem še nekaj stvari, ki niso za resen časopis, se pa zdijo dokaj verjetne v teh modernih časih. In takšen gospod »nihče« naj bi pred tremi leti prišel na NKBM in brez problema dobil nekaj deset milijonov evrov kreditov, za katere je zastavil blagovno znamko »Slovenka leta« itd.?
Neumnosti, ki jih poslušamo v zvezi s prevzemom in propadom družbe Delo Revije, so v bistvu žaljive za bralce in gledalce. Lahko so samo posledica prikrivanja neke bolj resne zgodbe, vredne pravih milijonov. Nekaj podrobnosti, npr. da je denar v Prekmurje prišel iz Uusimaa, že dolgo curlja. Mogoče bomo zvedeli več pred naslednjimi volitvami, mogoče še dolgo ne. Nedvomno pa so vsi vpleteni v Mateju Raščanu našli idealnega grešnega kozla, ki je zdaj kriv za vse napačne poslovne odločitve bivših in sedanjih medijskih lastnikov in oblastnikov ter piscev.
Množica seveda potrebuje grešnega kozla, ki simbolno in konkretno nosi odgovornost za krivdo in probleme. Za posameznika je projeciranje krivde psihološki obrambni mehanizem, ki ga razbremeni slabih občutkov, mu daje občutek zadovoljstva, celo opravičuje agresivnost. »Za Raščana pa že ne bom delala, za njega že ne«, bi rekla profesorica. Ampak tale zgodba o hudobnem Mateju je preveč poceni, da bi jo kupili. Za takšne zgodbe pa medijev res ne potrebujemo več.