Ta prispevek sem napisal, ko so me pri
Delu vprašali, kaj menim o uvedbi plačevanja vsebin na Delo.si.
Kaj menim? Zdrav razum mi pravi, da če želim brati in gledati kakovostne vsebine, mora nekje nekdo porabiti čas za raziskovanje teme in pisanje članka. Nekdo drug ga mora lektorirati in nekdo tretji se mora odločiti, ali je prispevek dovolj kakovosten. In čas teh treh ljudi seveda stane. Denar za njihove plače in honorarje od nekje mora priteči.
V času tiskanih medijev je bilo popolnoma naravno, da plačujemo naročnino za svoj najljubši časopis. A brezplačni internet je temu staremu modelu prinesel težave. Delo, Dnevnik, Večer in tudi številni pomembni svetovni mediji se trgu niso dovolj zgodaj prilagodili in ob vzponu interneta so se morali soočiti z osipom naročnikov. Prodaja internetnih oglasov izgube ni nadomestila in razmišljati so začeli, kako iz zagate ...
Bralci so se z lahkoto poslovili od papirja. Na spletu imajo na voljo več strani in precej hitreje lahko obrnejo stran, ki jih ne zanima. Berejo lahko na velikem ali mobilnem zaslonu ter vsebine z lahkoto prebirajo na več kot enem viru ...
Z vidika biznisa neke medijske hiše pa je ta selitev narodov v digitalno okolje pomenila predvsem katastrofalen izpad dohodka iz prodanih izvodov, oglasov in naročnin.
Številni mediji so svojo internetno edicijo skušali (in še skušajo) monetizirati na staromedijski način, skozi oglasni prostor. Internetnim bralcem seveda to ni bilo všeč, oglase so ignorirali, odgovor medijskih tržnikov pa je bil: "Prikazujmo še več oglasov, ki naj bodo še bolj živobarvni, utripajoči, prekrivajoči. Taki, ki jih ne bo mogoče spregledati". Nadlegovani bralci nadležnih oglasov seveda niso spregledali. Klikali so jih po nesreči, se ob tem počutili neumne in nato so, glej, no, glej, eden za drugim odklikali na lepše.
Odklikali so na primer na Facebook, kjer zdaj preživijo večino svojega časa. Tam jih nihče ne nadleguje z živobarvnim utripanjem, temveč jim ponuja iz dneva v dan boljše, osebno prilagojene vsebine.
Facebook - in drugi, kot je Twitter -, v primerjavi s starimi mediji nima uredništva, ki bi se po novinarskih načelih odločalo, kaj je za uporabnika dobra in prava vsebina. Niti nima novinarjev. Facebook enostavno izmeri, katere vsebine od katerih ljudi so se uporabniku v preteklosti zdele zanimanja vredne, in mu prikaže še več tega. Takšnemu prilagajanju družabnih medijev uporabniku marsikdo reče poneumljanje množic. Toda silne moči, ki je zdaj v rokah uporabnikov, ne več urednikov, ne bo mogoče zajeziti.
Medij, ki uvaja plačevanje internetnih vsebin, se mora najprej zelo dobro zavedati uporabnikovega okolja in postati njegov del. Če želi Delo vsebino prodati meni osebno, bo morala plačljiva vsebina biti res kakovostna, aktualna, predvsem pa osebno prilagojena meni. In brez utripajočih oglasov.
Cena bo morala biti primerna. Če mi Amazon.com celo e-knjigo proda za 7 evrov, bom verjetno pripravljen plačati nekaj evrov za res dobro, ekskluzivno, z raziskovanjem podprto posebno poročilo. Za dober članek pa bom verjetno pripravljen odšteti največ pol evra, pa še to se mi bo zdelo preveč, saj me na primer kakovostna aplikacija za mobilni telefon ponavadi stane le evro ali dva.
Zanima me, ali mi boste zaračunali že prvi članek ali šele drugega? Ker če me boste s plačilom presenetili takoj, bom odšel in podobno vsebino poiskal na katerem od brezplačnih blogov ali forumov. In posledično se na Delo.si ne bom več vračal tako pogosto.
Zanima me tudi, ali mi boste zaračunali en članek na teden, en članek na dan ali prav vsakega posebej?
Boste plačilo kombinirali z naročnino in se bom lahko naročil na točno določeno kategorijo člankov ali celo na točno določenega avtorja, za katerega vem, da se nikoli ne zmoti in vedno piše kakovostno?
Pravi način poznajo le vaši konkretni uporabniki. Zato je ob uvajanju plačevanja ključno, da se čim hitreje stestira nekaj različnih modelov, ki so jih že večinoma preskusili veliki (New York Times, The Guardian, Boston Globe ...). Dejstvo je, da ne bo enostavno, saj niti oni še niso našli pravega modela, pa že nekaj časa investirajo ogromna sredstva v internetne raziskave in razvoj.
Sicer pa zelo podpiram uvajanje plačevanja vsebin.
V njem vidim priložnost za to, da se medij zazre v ogledalo in izve, ali sploh ustvarja dovolj dobre vsebine. Odkrili boste namreč, katere vsebine in kateri novinarji so za vas res toliko vredni, da jih uporabnik hoče plačati.
Dobili boste tudi odlične kadrovske informacije. Na primer, katere novinarje se splača pošteno nagraditi, s katerimi pa ni pametno sodelovati. Za vsakega posebej boste namreč lahko izračunali, ali je s svojimi vsebinami odplačal strošek svoje plače ali pa je plačal tudi plače tistim svojim kolegom, ki jim je popolnoma vseeno za branost.
Pojavljajo se seveda tudi vprašanja onkraj branosti in denarja. Del vsebin, pomemben za splošno javnost, bo moral ostati brezplačen, ker jih javnost enostavno mora izvedeti. In kako se odločiti, katera informacija je dovolj pomembna?
In kaj se bo na primer zgodilo s starejšimi uporabniki, ki so pred kratkim spoznali internet? Komaj znajo uporabljati spletne strani. Hitro se zmedejo. Se bodo znali registrirati in opraviti nakup? Saj niti e-pošte ne uporabljajo.
***
O AVTORJU: Hej bralec/ka! Sem Mitja Mavsar in se ukvarjam z uporabniško izkušnjo. To pomeni, da me zanimaš ti! Na primer to, od kod prihajaš in zakaj si se pravkar znašel/a tu. Morda si prišel/a z iskalnika Google. Morda s Facebooka ali Twitterja? Morda z neke druge strani na Delo.si? Morda ti je kdo poslal povezavo na e-mail? Zanima me tudi, ali je ta tekst zate koristen. Se ti zdi dovolj berljiv? Ima dovolj slik, da te ne dolgočasi? Boš komentiral/a? Boš priporočil/a prijateljem? Boš kliknil/a tudi na moj blog? Ali na stran podjetja, kjer delam? Brez skrbi, bom pogledal statistike in preveril! :)
Foto: Marko Crnković