Išče se lastnik revolucije

Biti ponosen na to, da je objava dokumentov revolucijam pomagala, je pošteno.

ned, 10.07.2011, 08:49
Barbara Skubic živi v Ljubljani in ima rada arabsko književnost. Kadar je ne prevaja, jo zgolj bere.

Nekaj me bega. Začetek decembra 2010 sem ob jutranji kavi prebirala povzetke diplomatskih depeš, ki jih je na svetlo dala organizacija WikiLeaks. Ne morem se spomniti, v katerem časopisu - predvidevam, da je šlo za egiptovsko izdajo dnevnika International Herald Tribune, ki je v stanovanje, kjer sem prebivala, prihajal skupaj z lokalnim The Daily News Egypt. Predvidevam zato, ker se spominjam, da sem prebrala depešo, ki je potrjevala, da je Hosni Mubarak GWB-ju zatrdil, da Irak ima orožje za množično uničevanje, in povzetek depeš, iz katerih se je, z nekoliko branja med vrsticami, dalo sklepati, da je Omar Sulejman naš človek in zelo sposoben.

Ni mi bilo čisto jasno, čemu takšna skrivnostnost, kajti zdelo se mi je, da so to v Egiptu vedeli čisto vsi. Nekaj ur pozneje sem brala povzetek drugih depeš v nekem arabskem časopisu, predvidevam, da je bil Al-Masry Al-Youm. In spet sem si mislila isto: tukaj ni ničesar, česar ne bi že vedela ali česar ne bi mogla prebrati v navadnih časopisih, na blogih ali na spletnih socialnih omrežjih. Ni bilo treba biti genij, da si vedel, da je režim skorupmiran, da spi z Ameriko in Izraelom in da policija muči zapornike. Hudiča, še pismen ni bilo treba biti!

Kar je zadevalo mene in ljudi, s katerimi se družim, so bili objavljeni dokumenti (da, dostopni so bili, brez skrbi. Lahko jih tudi sami preberete na spletni strani organizacije) sicer zanimivo branje, razkrili pa niso nič novega. Hočem reči, nič takega, česar ne bi vedela ali lahko sklepala vsaj polovica od 80 milijonov Egipčanov.

Predstavljajte si torej, kako presenečena sem bila, ko sem 13. januarja prebrala, da je Julian Assange sprožil svojo prvo revolucijo, tunizijsko. Na Tunizijo se ne spoznam posebej, zato sem si prebrala dokumente, ki jih je objavil britanski Guardian.

Težko verjamem, da Tunizijci tega ne bi vedeli, verjetno pa drži, da niso vedeli, kaj si o Ben Aliju in njegovi družini dejansko mislijo njegovi navidezni zavezniki. Točka za Wikileaks, brez dvoma. Poleg tega Assange ni kriv, če mu novinarji pripisujejo zasluge, ki mu sicer ne gredo. Sredi februarja pa je to izjavil tudi sam. Hmmm, Al Akhbar? Preverila sem pri zanesljivem viru za Libanon: Qifa Nabki je decembra menil, da bo vsaj en dokument za libanonsko politiko lahko usoden, ampak sredi februarja se je Libanon ukvarjal z drugimi problemi.

Zakaj pravzaprav to pišem? Eh, ker sem videla tale oglas. Ni mi treba razlagati, da je parodija - vem, da je, in vem tudi na kaj.

Po eni strani razumem. Od vstaj v Tuniziji in Egiptu je minilo skoraj pol leta in skrajni čas je, da si nekdo prisvoji zasluge in revolucijo.

Da bi se vstaje in odstranitve tiranov spomnili Arabci sami, je vendar nemogoče. Pobudnik, saj razumete, je moral priti iz svobodnega sveta, nekako tako, kakor je pred dvajset in nekaj leti Reagan tako rekoč sam porušil Berlinski zid. (Dajmo mu nekaj zaslug - dejansko ga je rušil njegov somišljenik. Eh, nikar tako ne zmajujte z glavo: kdaj bom spet imela priložnost kje uporabiti ta posnetek? Morala sem, bilo je močnejše od mene.)

Egiptovski aktivisti so navdušeni nad Assangeovo samohvalo, povprečni Egipčani, tisti, ki sploh vedo, kdo je, in imajo čas misliti nanj, pa začudeni. Morda jih bo pomirilo njegovo pojasnilo v pogovoru s Slavojem Žižkom in Amy Goodman na Democracy Now! (nekako od ure in dvajset naprej). Morda ne. Zakaj bi se konec koncev sploh obremenjevali z njim? Kajti ko so se leta 2004 organizirali v gibanje Kifaja, niso mislili nanj. Ko so leta 2008 organizirali splošno stavko v Mahali, niso mislili nanj. Ko so na ulicah protestirali proti policijskemu nasilju, ki je lani ubilo Haleda Saida. Dovolj verjetno je, da nanj niso mislili niti 25. januarja, na dan, ko so bile prve demonstracije - načrtovane mesece v naprej in namenoma na dan, ko praznuje egiptovska policija. Dvomim, da je kdo pomislil na Assangea, ko je 11. februarja Mubarak končno odstopil. In ko so se 8. julija tisoči spet zgrnili na trg Tahrir, verjetno tudi ne. Konec koncev o lastni državi vedo toliko več od njega. In revolucija je njihova.

Objava dokumentov o Tuniziji je Tunizijcem dala dodaten pogum, da so šli na ulice in tam ostali. Je sprožila revolucijo? Malo verjetno - vzroke so Tunizijci poznali, povod je bil samosežig. Morda Egipčani ne bi prišli na ulice v takšnem številu, če ne bi prej prišlo do dogodkov v Tuniziji, kdo ve? To vprašati na glas je upravičeno. (Ni pa nujno, da vam bo odgovor všeč.) Biti ponosen na to, da je objava dokumentov revolucijam pomagala tudi zato, ker je državljanom zahodnih držav preprečila, da bi se obrnili proč, je pošteno.

V reklamnem spotu (ki se čisto po pravici posmehuje korporacijam) uporabiti fotografije dogodkov na mostu Kasr el-Nil in si jih lastiti, trditi, da so sad tvojega dela, pa je zavajajoče in propagira mišljenje, da za vsako uspešno in civilizirano revolucijo stoji bel tip. Ta parodija zaudarja po orientalizmu.

Prijavi sovražni govor