Tisti večer sem sicer bil na Trgu republike, a sem stal čisto zadaj pri Kardeljevem spomeniku. »...jutri bo nov dan« se mi je zdel imeniten stavek, a nisem dobro razumel smisla. »Seveda bo nov dan, saj je še vedno bil«, sem si mislil in delal načrte. Bil sem dogovorjen za ogled novih poslovnih prostorov, čakalo me je pisanje dispozicije in ponudb. Ko sem se naslednji dan prebijal s kolesom mimo zapor na Titovi, sem bil kar malo slabe volje, da mi ne gre po planu. Spomnim se tudi, da sem zvečer gledal Twin Peaks in poslušal strele v daljavi. Moj rokovnik izdaja, da sem se sprehajal po Londonu, ko so v Mariboru ustavljali tanke. Zadnji spomladanski vikend pred velikimi dogodki smo jadrali ob Istri in v torek, ko so v skupščini sprejemali Temeljno ustavno listino, sem v Stolu vodil seminar Oblikovanje in trženje. Podpis brionske deklaracije sem dočakal ob Bohinjskem jezeru.
Sicer sem poskušal biti heroj še pred osamosvojitveno vojno. Petega maja 1991 sem s staro stoenko peljal Jamesa na Plitvice, gledala sva tanke in spraševala vojake JLA, kaj se dogaja. Zelo grdo so gledali, niso pa streljali, ampak so naju samo nagnali nazaj. Verjetno je James Gow takrat dobil idejo, da mi v knjigi Slovenia and the Slovenes pripiše »frontierman spirit«. Tri dne kasneje sva z Vero Kozmik bila na sestanku pri Jelku Kacinu, takratnemu republiškemu sekretarju za informiranje in ga poskušala navdušiti za sofinanciranje raziskave o slovenskih medijih. Od samih skrbi naju ni poslušal, ampak je počasi listal Jano in moj osamosvojitveni potencial ni bil odkrit. S sekretariata za obrambo me nikoli niso poklicali na zbirno mesto pri Cerknici, tako da tudi kot vojak nisem dobil priložnosti .
Resnica torej je, da pred dvajsetimi leti nisem postal heroj. Zato me danes ne skrbi, če me bodo povabili v prvo vrsto na proslavo, ni mi potrebno pisati debelih spominov, ne razmišljati, zakaj moj prispevek k osamosvojitvi ni dovolj priznan. Ne jezim se, ker nekateri dvomijo v veličino mojih odločitev, mojo daljnovidnost, odločnost in pogum pred dvajsetimi leti. Tudi se mi ne zdi, da bi zaradi davnih zaslug moral biti danes izvoljen za predsednika. Skoraj prepričan sem, da me ne bodo osumili sodelovanja v orožarski aferi. Dopuščam pa možnost, da se je zgodovina naroda začela že pred letom 1991 in se veselim, ker se ne bo končala leta 2011. Z iskrenim navdušenjem bom zapel sedmo kitico Zdravljice!