Moja prejšnja dva prispevka sta doživela precejšen odziv. V trenutku, ko tole pišem, imata skupaj že prek 900 priporočil na Facebook in skoraj 50 tvitov. Priljubljenost in številke družabnih omrežij seveda ne povedo nič o kakovosti, pričajo le o tem, da sem mnogim »pritisnil« na občutljivo točko.
Oba prispevka sta pravzaprav eksperiment. Zanimalo me je, kaj se zgodi z odzivom, če vzameš aktualen družbeni problem in odgovornost zanj naprtiš kar bralcu. Zavzel sem skrajno populistično in pokroviteljsko vlogo ameriškega strica Sama »I want you!«
In rezultat? Neverjetno pozitiven. Ogromno ljudi je takoj priskočilo na pomoč, totalno so pohvalili razmišljanje in čutili dolžnost, da kažejo s prstom naprej in da prenesejo pridigo na svoje znance in prijatelje.
A na drugi strani so številni komentatorji totalno »padli ven« v smislu: »Mavsar, ne nakladaj. Jaz nepomembni mali človek pa že ne morem ničesar storiti. Država tam zgoraj, tajkun, skratka nekdo bogatejši in pametnejši od mene je odgovoren za družbo in tudi za mojo osebno srečo.«
In če na splošno zapsihologiziramo o nacionalnem karakterju ...
Slovenci smo res odlični v jamranju, jokcanju in kritizerstvu. Radi tudi obrekujemo soseda in smo navdušeni, če mu crkne krava ali vsaj zajec. Vse preredko pa znamo resnično prevzeti odgovornost za svoja življenja, se na široko nasmehniti, zavestno motivirati sebe in ljudi okrog sebe ter sprožiti spremembo na bolje.
Takšne so nas naredili seveda kdo drug kot naši dragi starši (nekdo mora biti kriv :)), ki nas vzgajajo s kritiko namesto s pohvalo. Takšne nas delajo učitelji, ki ob preverjanju znanja iščejo napake in ne znanja. In takšne nas delajo šefi, ki verjamejo v disciplinske ukrepe namesto v nagrajevanje. In politiki, ki iščejo afere iz preteklosti, namesto da bi se usmerili v prihodnost ...
Smo pač narod Franck s Klanca, ki mukotrpno tečejo in tečejo za nekim vozom, pa jim nikoli zares ne uspe. In te Francke dajejo svojim potomcem jasno vedeti, da v svojem življenju sicer lahko tečejo, da je tudi prav, da sosedje vidijo mučnost tega teka, a uspeha gotovo ne bo.
Posledično seveda živimo med posamezniki z negativno samopodobo, ki jokajoče padejo že ob najmanjšem klancu in čakajo, da bo kdo drug, bolj sposoben, prevzel odgovornost. Namesto da bi pohvalili in spodbujali, se raje sekiramo na zalogo. Rešujemo le male vsakdanje probleme, večje težave pa raje potisnemo v podzavest ...
In posledica je epidemija občutka nemoči. In neverjetno število depresivnih državljanov. In rekordno število samomorov. In počasnost javne uprave. In gospodarstvo, ki stopica na mestu.
Brez inspiracije se nam slabo piše!
Res si želim živeti med ljudmi, polnimi inspiracije, dobre volje in optimizma. Namreč, le tako vzdušje prinaša občutke, da zmoremo. Verjamem, da le če bomo posamezniki verjeli vase, verjeli, da zmoremo, se bomo kot družba premaknili.
Tudi jaz sem bil v tem in tudi prejšnjem prispevku precej pravi Slovenec. Prav po slovensko še kako rad kažem s prstom in kritiziram povprek. A se spreminjam. Vsak dan znova ob interakciji z sodelavci, prijatelji, ženo, sinom in celo psom ... se vse bolj pozorno sprašujem, ali jih motiviram ali zabijam? In skoraj vsak dan se vprašam, kaj lahko jaz naredim zanje.
*****
Za inspiracijo na temo osebne odgovornosti in motivacije skrajno priporočam, da si vsaj enkrat (jaz sem si ga že trikrat) zavrtite odličen video kliničnega psihologa in strokovnjaka za motivacijo dr. Aleksandra Zadela na temo odgovornosti in slovenskega nacionalnega karakterja. (Produkcija Slovenski TEDx). Gospod ve, kaj govori!
*****
O AVTORJU: Hej bralec/ka! Sem Mitja Mavsar in se ukvarjam z uporabniško izkušnjo. To pomeni, da me zanimaš ti! Na primer zanima, od kod sploh prihajaš in zakaj si se pravkar znašel/a tu. Morda si prišel/a z iskalnika Google. Morda s Facebooka ali Twittra? Morda z neke druge strani na Delo.si? Morda ti je kdo poslal povezavo na e-mail? Zanima me tudi, ali je ta tekst zate koristen. Se ti zdi dovolj berljiv? Ima dovolj slik, da te ne dolgočasi? Boš komentiral/a? Boš priporočil/a prijateljem? Boš kliknil/a tudi na moj blog? Ali na stran podjetja, kjer delam? Brez skrbi, bom pogledal statistike in preveril! :)
*****
Foto: Reuters