Tiskane izdaje
Čas je bil nenavaden. Ni bilo jasno, kaj se je končalo in kaj začelo. Septembra 1989 je pri Krakovu, ime kraja sem - kot marsikaj drugega - medtem pozabil, potekalo srečanje Helsinške državljanske skupščine, združenja, ki si je prizadevalo za uveljavljanje miru, demokracije in človekovih pravic. Poljaki so že imeli prvi svobodne volitve in Solidarnost je na volitvah zmagala. V drugih državah vzhodnega bloka so potekala zadnja pogajanja o političnih spremembah. V Sloveniji smo bili nekje vmes. Tekel je zadnji krog pogajanj o tehnikalijah – kakšen volilni sistem bomo imeli. In tekla je debata o ustavnih dopolnilih. Hkrati pa je bila Slovenija še globoko v SFRJ. V Romuniji je režim še čvrsto stal na obeh nogah in nič ni kazalo, da bi se lahko zrušil. V treh mesecih je režim padel. In na Češkem ni nič kazalo, da se bo režim zrušil v nekaj tednih.
Marko Hren in Tomaž Mastnak, ki sta imela izjemne zveze z vzhodno Evropo, sta bila prepričana, da moramo na Poljsko. Marko je mestno konferenco SZDL prepričal, da nam posodi avto, čisto spodobnega renaulta. Pet se nas je stlačilo v vozilo. Prisedla sta še Bogdan Lešnik in Tomaž Gerden. In smo šli.
Železna zavesa je bila v tistih dneh nenavaden pojav. Na Poljem je ni bilo več, četudi je Winston Churchill marca 1946 povedal, da se železna zavesa razteza od baltskega Ščečina do jadranskega Trsta. Vstop v Češkoslovaško pa je izgledal kot vstop v najbolj varovan arest. Funkcionarji Solidarnosti, ki so na volitvah zmagali, so že kazali znake ošabnosti. Vsaj nekateri. Predloge Tomaža Mastnaka, ki niso bili harmonizirani z načeli katoliškega nauka, ki je bil na Poljskem bolj pomemben od helsinških listin o miru in človekovih pravicah, so na sestanku z gnusom zavračali.
Na sestanek v Krakov je pripotoval tudi Jan Kavan. Kavan je bil sicer leta 1946 rojen v Londonu. Oče je bil diplomat. V petdesetih letih, ko se je vrnil na Češkoslovaško, je bil oče zaprt. Jana Kavan je pred padcem režima 20 let živel v Londonu, kjer je urejal revijo East European Reporter, hkrati pa je bil urednik tiskovne agencije Palach Press. Četudi je živel v Londonu, je bil v tesni stikih z domovino, zlasti z ljudi okrog pobude Listina 77. Vaclav Havel je bil eden ključnih ljudi Listine 77. In Kavan nas je takrat, septembra 1989 prosil, če lahko na Češkem v nabiralnik vržemo pošto za Havla.
Čas je bil res nenavaden. Dva meseca kasneje je režim na Češkoslovaškem padel, a je septembra 1989 še vedno deloval brezhibno. Dva meseca pozneje je padel tudi berlinski zdi. Kavan je pisma Havlu lahko pošiljal le tako, da je znance prosil, naj jih pretihotapijo na Češkoslovaško in vržejo v poštni nabiralnik. Pisem ni naslavljal na Havla, pač pa na posrednike, za katere je vedel, da bodo pisanje prinesli arhitektu demokratičnega gibanja. Če bi pisma pošiljal iz tujine, bi jih tajna policija prestregla. Pisma, ki so bila oddana na Češkem, niso bila tako sumljiva. Havel je stike s svetom vzdrževal prek zapletenega in ves čas spreminjajočega se omrežja kurirjev, ki so mu dostavljali pisma. Dobro letom dni pozneje je Havel – tedaj že predsednik Češkoslovaške – v Pragi predsedoval sestanku Helsinške državljanske skupščine. Kavan je bil takrat češki parlamentarec. Leto dni pozneje se je Kavanu pripetilo nekaj gnusnega in hkrati tako značilnega za vzhodno Evropo. Obdolžili so ga, da je v disidentskih letih sodeloval s češkoslovaško tajno policijo. Na sodišču je dokazal, da ni bil sodelavec tajne policije. Pozneje je postal zunanji minister, med letoma 2002 in 2003 pa je bil predsednik generalne skupščine Združenih narodov.
Čas je bil nenavaden in hiter je. Spomin pa ni zanesljiv. Ko sem izvedel, da je Vaclav Havel umrl, sem se spomnil na pismo, ki ga je Kavan izročil naši ekspediciji. Danes se zdi neverjetno, da bi morali leta 1989 pisma tihotapiti. Telefoniral sem Marku Hrenu, ali se spominja pisma za Havla. Ničesar se ni spominjal. A povedal mi je, da so v tistih letih pisma itak neprestano tihotapili. Bogdan Lešnik se prav tako ni spominjal. Spomin Tomaža Gerdena pa je bil brezhiben. Vsega se je spominjal. Pisma, udeležencev sestanka in intervjuja s Kavanom.
Enega detajla pa vendarle nisva rekonstruirala. Kje sredi tedaj še sive Češkoslovaške smo našli znamko za pismo?
