Ljubljana ima marsikaj zavidljivega, vremena pač ne. Ima pa Liffe. Če ne bi bilo festivala, me danes ne bi kaj hitro spravili iz stanovanja. Tako pa sem še enkrat preverila, ali sem v torbo varno spravila kuverto s trenutno visoko ovrednotenimi vstopnicami in se s prijatelji odpravila do centra dogajanja.
Naj se sliši še tako patetično, te dni se na ulicah prestolnice čuti nekakšno vznemirjenje in pritajeno navdušenje (posebna dramatičnost pač ni slovenska značilnost), in to bržkone ni zaradi martinovanja, še manj zaradi prihajajočih volitev. Končno je nekemu dogodku za trenutek uspelo speljati pozornost medijev od poročanja o še eni menjavi elite. Okoli Cankarjevega doma kar naprej videvam ekipe dveh osrednjih televizijskih hiš, ki poskušata ujeti še sveže vtise »navadnih« obiskovalcev, še bolj pa pomembnežev, ki so že zdavnaj ugotovili, da je festival odlično mesto za oglaševanje svojega življenjskega sloga. Tudi to je Liffe. Dobiti dober sedež na najbolj zaželenih projekcijah je, sodeč po vrstah na prodajnih mestih, postalo rahlo panično tekmovanje. Pri letošnjem pestrem izboru je, verjamem, mnoge utrudilo zgolj selekcioniranje ter usklajevanje ogledov predstav z drugimi življenjsko pomembnimi aktivnostmi.
Ob prihodu v Cankarjev dom smo imeli ravno dovolj časa, da smo pred začetkom predstave pokukali še v hišico potujočega Kinobalona in se pretvarjali, da (v prvi vrsti) ni namenjena ljudem naše velikosti. Tokrat otroci niso bili le obiskovalci projekcij tega mini kina, temveč so na predhodnih delavnicah dobili priložnost vsebino soustvariti. Na zunanjih stenah hiške lahko vedoželjni malčki sicer odkrivajo tudi druge zabavne vidike filmskega sveta.
Za razliko od petka in sobote je bilo nedeljsko festivalsko vzdušje nekoliko bolj ležerno in brez kamer prijetno domače. Kljub razmeroma zgodnji uri za ogled filmov je bila Kosovelova dvorana nekaj minut čez petnajsto skoraj povsem polna. Zbrana družba je bila sicer vsa odrasla, čeprav je bila predstava primerna tudi za otroke od desetega leta starosti dalje.
Pobalinka je eden tistih filmov, za katerega si želiš, da bi trajali več kot 85 minut. Zgodba o deklici, ki si bolj kot vse na svetu želi, da bi lahko bila povsem običajen deček, je nežna pripoved o sicer kruti stvarnosti številnih posameznikov, ki se nikakor ne morejo poistovetiti s spolom, ki so jim ga z največjo samoumevnostjo pripisali ob rojstvu. Gledalca postavi pred vprašanje o upravičenosti škode, ki jo lahko ima zdrav razum družbe za njene pripadnike. Film je poseben v tem, da protagonist(ka) ni odrasla transseksualna oseba, temveč gre za desetletno punco ter njeno novo otroško druščino, ki ne ve, da je Mikaelovo ime v resnici Laure.
Najbolj prikupno bitje na platnu je zagotovo Mikaelova mlajša sestra Jeanne, ki se s svojo otroško logiko v nekaj minutah sprijazni, da ima sedaj brata, in ne več sestre, in se celo hudomušno pohvali o prednostih, ki doletijo deklico s starejšim bratom, ne pa tudi s starejšo sestro. Gre za še en film, ki nam brez posebnega vsiljevanja dokazuje, da so prav otroci tisti, ki, neobteženi z družbenimi normami, veliko lažje spreminjajo pravila igre in tako ponudijo možnost za vključitev tudi nekoliko drugačnim, venda nič manj človeškim posameznikom.
Če bi lahko za Pobalinko trdili, da gledalcu dovoljuje udobno namestitev na svojem sedežu in dobrovoljno prepustitev dogajanju na platnu, je po drugi strani Sod smodnika, katerega ogled me je čakal ob 17., film, ki kljub odlični vsebini kliče po tem, da se vrnemo v spokojnejšo realnost zunaj dvorane.
Grški film z izjemno igralsko zasedbo se začne in konča v nevzdržno napetem ozračju neke štiričlanske družine v temi prilegajočem se nevzdržno vročem blokovskem stanovanju. Oče Dimitris je arhetip pater familiasa, ki z diktatorsko odločnostjo vsiljuje pravila igre ožjim in širšim članom družine, ki so po njegovem od prvega do zadnjega nesposobni in povrhu vsega še nehvaležni idioti. Nič kaj ne preseneča, da se otroka, ki sicer prezirata očeta, sprevračata v identični živčni razvalini s promiskuitetnim besednjakom in zakrnelim čutom za sočloveka, ter da je v resnici mama tista, ki lahko najbolj sunkovito zamaje temelje v hiši. Zgodba delavske družine je boleče resnična podoba prenekatere družine, ki v svojem majhnem sodu samo še čaka trenutek, ko ga bo pod silnim pritiskom razneslo.
Nekoliko omotična od vsega kričanja na platnu sem se sprehodila še do zatišja Male galerije, kjer sem si želela ogledati razstavo Filmogram. Žal mi je uspelo ujeti le film skozi prizmo fotografije, ne pa tudi fotografije v filmski podobi, za kar sem bila, kakor se za nedeljski večer pri nas spodobi, prepozna.
V ovojnici je še kar nekaj vstopnic, ki čakajo, da jih unovčim v zadnjem festivalskem tednu. Vremenska napoved je za spremembo spodbudna, tako da z mano vred nimate tehtnega razloga, da se ne udeležite ene izmed približno stošestdesetih predstav, ki še čakajo obiskovalce, ter kakšne aktivnosti iz spremljevalnega programa. Prijeten in vznemirljiv Lif(f)e!
Kaja Napotnik, Sklad Nike Bohinc