Medtem ko se po šestih dneh tudi 22. LIFFe počasi, toda neizbežno preveša v svojo drugo polovico, si je v spomin kar težko priklicati podobe iz življenja pred festivalom. Razmere so namreč take, da je te dni tudi večina nedeljskih cinefilov zapadla v stanje zamaknjenosti, blaženo tavanje od dvorane do dvorane pa prekinjajo le mrzlične debate o pravkar videnih filmih. In ko v restavraciji ne moremo mirno pojesti do konca, ne da bi s sosednje mize nehote preslišali vsaj eno podrobno interpretacijo katerega od najodmevnejših naslovov, potem lahko samo zadovoljno prikimamo stari domnevi, ki pravi, da je film v času LIFFa zares povzdignjen na piedestal.
Če bi obstajalo kaj takega, kot je črni trg s kino vstopnicami, bi ta bržkone cvetel, karte za razprodane predstave pa bi šle brez težav za med. A vendar je že tako, da so po pričakovanjih razprodani predvsem filmi iz sekcij Predpremiere ter Kralji in kraljice, zato se bomo na tem mestu, ne da bi delali krivico »težkokategornikom« tipa Allen, Almodovar, Cronenberg, Kaurismaki, Von Trier in drugim, ki so znova v dobri, če ne celo vrhunski, formi, raje posvetili eni izmed bolj izstopajočih letošnjih Retrospektiv. Moj izbor včerajšnjih filmov je namreč narekoval predvsem mladi grški film, ki ga nikakor ni priporočljivo spregledati.
Novi grški val, grški čudni val, vse te in druge skovanke so bile zadnje čase z neprikritim čudenjem pripisane filmskemu fenomenu, ki zadnja leta poteka v nekdanji zibelki zahodne civilizacije. Čeprav se zdi, da se grško gospodarstvo, politika in z njima celotni obstoječi družbeni red v smrtnih krčih trudijo le še plitvo dihati, pa filmski ustvarjalci, kot so Lanthimos, Tsangarijeva, Panos Koutras in preostali, besno zajemajo s polnimi pljuči in na splošno brezizhodnost odgovarjajo z genialnimi, bizarnimi, drznimi ter silovitimi deli. Po lanskem LIFFovem zmagovalcu in oskarjevskem nominirancu, že kultnem Podočniku (Kynodontas, Yorgos Lanthimos, 2010), je bila Grčija nenadoma nova Romunija, grški film vroča novica tudi pri nas, včerajšnji ogled filmskega dvojčka izpod režiserske taktirke istega avtorja pa naposled že težko pričakovana obveznost.
Tako je na vrsto najprej prišel Kinetta (2005), Lanthimosov prvi celovečerec, ki ga je v celoti sam režiral, film o ''na avtomobile, kasetne snemalnike in ruske ženske mahnjenem'' policistu, ki umore preiskuje z njihovim ponovnim uprizarjanjem, pri tem pa mu pomagata samotarski prodajalec fotografske opreme in hotelska sobarica. Kinetta s svojo izmuzljivostjo pri žanrski kategorizaciji, enigmatično referencialnostjo, fluidnimi indentitetami in mestoma skoraj eksperimentalnim pristopom sicer odpira številna miselna polja ter ponuja tudi nekatera avdiovizualna ugodja, vendar bi obenem težko trdili, da upravičuje sloves, ki prehiteva avtorja. Morda je za to najbolj kriva nedostopnost, prevelik odmik v obskurnost, ali pa le konceptualna zasnova, zaradi katere se zdi, da je film prej vaja v slogu, predpriprava za mojstrovini, ki sta bili še v povojih. In Alpe (Alpeis, 2011), ki si jih pri nas premierno lahko ogledamo na LIFFu se vsekakor visoko uvrščajo na lestvici potencialnih sodobnih klasik.
Alpe je ime skupine ljudi, ki poslujejo tako, da ponujajo svoje usluge svojcem pred kratkim preminulih. Navadno tako, da vskočijo v njihovo vsakdanje življenje in zasedejo vlogo umrlega, s tem pa živim pomagajo prebroditi začetno krizo. Neposredna Lanthimosovoa režija ustvarja silovite, skorajda antološke podobe, analogije, ki jih ob gledanju začnemo vleči, pa so brutalno resnične in široke. Če se na hitro poigramo s poskusom interpretacije nekaterih narativnih konceptov: Alpe, osrčje Evrope, sedaj ležijo v Grčiji, kjer ljudje ne zmorejo pogledati resnici v oči, nihče ni več ne zares živ ne mrtev, mrtve pa oživljajo prav Alpe, sprevrženo podjetje s poblaznelim moralnim kompasom in z objestnim diktatorjem za vodjo. Kakor koli že, zagotovo eden izmed letošnjih vrhuncev evropskega filma in dober razlog za visoka pričakovanja pred ogledom večkrat nagrajenega Attenberga (2010) in obiskom režiserke Athine Rachel Tsangari, ki z Lanthimosom redno sodeluje, saj si filme izmenično producirata in občasno v njih tudi gostujeta kot igralca.
Tsangarijeva, ki bo na LIFFu osebno gostovala med 17. in 20. Novembrom, bo nudila še eno zanimivo in težko pričakovano priložnost za pogovor o procesu filmskega ustvarjanja v Grčiji, ki temelji predvsem na samoprodukciji in zaradi kroničnega pomanjkanja sredstev sili avtorje v majhne, toda inovativne in osebne filme, kar je hkrati dobra iztočnica tudi za primerjavo s slovenskimi kolegi iz stroke.
Za konec velja omeniti še včerajšnji spremljevalni program, ki je potekal pod okriljem že skoraj tradicionalnega Itak natečaja, katerega fokus je usmerjen na vsem dosegljivo filmsko ustvarjanje skozi objektiv mobilnega telefona. Pod budnim očesom avtorja najbolj gledanega slovenskega filma, Mihe Hočevarja, je bilo predstavljenih in prediskutiranih deset finalistov, večinoma amaterskih stvaritev, katerih žanrski razpon je obsegal tako videospote, eksperimentalne kolaže, impresije, dokumentarce, animacije ter tudi igrane filme. Zavoljo dejstva, da je v tokratnem ožjem izboru pristal tudi filmski poskus spodaj podpisanega, se bo kvalitativnim refleksijam videnega na tem mestu najbolj modro odreči. Z veseljem pa je bilo opaženo, da so ob ogledu uživali tudi naključni mimoidoči, ki so po nesreči ostali brez karte za predstavo v dvorani in nato tavajoč po prizorišču svojo pozornost naposled namenili tudi umotvorom filmskih entuziastov.