Liffe je že drugi dan poskrbel za pester izbor filmov in dogodkov. Med najbolj zanimivimi ta dan so bili vsekakor Michael, Norveški gozd, Alpe ter Almodovarjeva, Koža, v kateri živim. Zgodila se je tudi druga projekcija filma Policist, v katerem igra slovenska igralka Katarina Čas, ki je z režiserjem Johnom Michaelom McDonaghom in producentko Lizzie Eves v Kinu Komuna tudi predstavila film. Pa poglejmo, kako je potekal festivalski dan.
Drugi dan Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala se je začel z japonsko satirično komedijo Gostoljubje (Kantai). Koji Fukada nas s svojim četrtim filmom, ki ga je napisal in režiral, popelje v majhno japonsko gospodinjstvo, kjer se družini štirih, ki se preživlja z majhnim tiskarskim podjetjem, pridruži neznanec, ki sam sebe poimenuje Kagawa, pod pretvezo, da je sin moža, ki je finančno pomagal njihovemu tiskarskemu podjetju na samem začetku. Vendar se Kagawi kmalu pridružijo še drugi neznanci, vsak s svojo namišljeno zgodbo nas popeljejo skozi film, ko sproti odkrivamo skrivnosti v ozadju. Film se provokativno in kritično dotika ksenofobije na Japonskem, ujamete pa ga lahko še na dveh predvajanjih v času festivala.
Drugi, zelo obetaven film, v Zagrebu nagrajeni Michael, je dodobra pretresel nekaj naših tabujev. Avstrijski film, ki kritično in realistično prikaže pedofila v njegovovem vsakdanjiku, je vsekakor vreden ogleda. Gre za srhljivo zgodbo, ki pred naše oči prinaša zlo, ki se nam pogosto zdi zelo daleč od naše realnosti, pa je vendar problem, ki se v družbi nič kaj ne skriva, ali kot pravi Schleinzer: »V filmu Michael sem namenoma preprečil kakršen koli pojav obsojajoče ali pojasnjevalne morale. Zato so tu samo moški in otrok ter njune interakcije. Želel sem ustvariti nekaj, čemur se moraš izpostaviti. Kjer mora vsak videti, za kaj gre, in kako se ga dotakne. In se spoprijeti z natančno temi občutji. Mislim, da to pomaga družbi ter vsem nam pri napredku in rasti. Družba se lahko razvija samo toliko, kolikor se je sposobna spopasti s svojimi prestopniki.«
V svojem izvirnem delu razkrije dogajanje znotraj temačne kleti v Michaelovi dobro zavarovani hiši, kjer pod prisilo živi desetletni Wolfgang, deček, ki ni nič drugačen od sovrstnikov. Film preseneti z elegantnim odmikom od krute in temačne strani dogajanja, saj se ne dotakne samo krutega in nasilnega odnosa, ampak prikaže preostale detajle v zlobni osebnosti Michaela in življenju, ki se vrti okoli njega.
Film morda nekoliko spominja na nam znani avstrijski primer Natasche Kampusch, avtor pa z dobro režijo prepleta zgodbo in ustvari unikaten profil sicer izmišljenega zločinca, ki na ekranu zgleda še kako pristen. Filmu so gledalci previdno namenili aplavz, vendar dvorana ni bila tako polna, kot bi lahko pričakovali. Za vse, ki pa so film zamudili, je na voljo še ena projekcija v ponedeljek, 14. 11.
Zelo dobro vzdušje je pripravil film Norveški gozd na svoji prvi predstavitvi slovenskemu občinstvu. Dvorana je bila namreč razprodana, film pa bo verjetno med najbolj obiskanimi in priljubljenimi med občinstvom, saj so razprodane vse predstave, kljub temu da je bila že v predprodaji dodana nova predstava. Zasluženo?
Precejšnjo obiskanost gre verjetno pripisati zelo znani knjižni uspešnici Harukija Murakamija, čeprav mnoge na žalost pritegne tudi to, da je za glasbo poskrbel Jonny Greenwood, bolj znan iz zasedbe Radiohead. Navdušeni bodo najbrž predvsem poznavalci knjige, saj so film dolgo pričakovali. Vendarle gre za priredbo, zato je pretirana natančnost pri analizi zgodbe tukaj odveč. Je pa film prav tako zelo zanimiv tudi za tiste, ki se še niso lotili knjige, zato je dobro povprašati še za kakšno prosto vstopnico pred predstavo.
Vendar Liffe niso le filmske predstave, festival je namreč idealna priložnost za pridobivanje novih informacij ter nadgradnjo znanja o filmu, predvsem pa za druženje z ustvarjalci, kar nam omogoča popolno filmsko izkušnjo. Oglejte si torej tudi spremljevalni program, ki ponuja vse od okroglih miz do filmskih delavnic.
Matjaž Pinter, mladi kritik, Sklad Nike Bohinc