Liffe s seboj razen goste jesenske megle prinaša čas za filmovanje, potapljanje v filme, prepuščanje magiji svetlobe, ki se v temi dvorane zliva v mnogotere oči in v svojem naročju nosi sence in barve in zvoke.

Nasilnost/tišina/upočasnjenost podob, ki prebuja, se v raztopljenem času razliva po membrani platna in oživlja svetove resničnejše od našega. V dvorani zleknjena v sedeže sedi mnogooka pošast, ki diha, mežika in zre in se sonči v soju platna. Publika kakor Argos Panoptes, Argos vsevideči, grški mitološki velikan o katerem pripovedujejo, da je imel sto in več oči, katerih nikoli ni imel zaprtih istočasno in je kot tak predstavljal odličnega stražarja. V polju mitološkega tako dvorana postane ustreznica votlini, ampak to ne tisti Platonovi, kjer so sence zgolj odsevi, manj resnični od višjih stopenj realnosti in resnice bivanja; tu so sence, ki plešejo in migotajo skrivnost, središče posvečenega obreda, ki se izvaja v tihem dogovoru z vsem prisostvujočimi. Z vseh vetrov, so se ljudje namreč zbrali, da bi bili udeleženi pri nastanku nekega čudeža, čudežnosti, po imenu film, ki se vendarle do svoje polnosti razvije šele v Argosovi glavi. Gledamo, da vidimo, zremo, da se v naših glavah zgodi film. Kakor Argos z odrtimi očmi stražimo. Kakor alkimisti iz svetlobe in sence varimo zlato, svečeniki posvečene umetnosti zunanje ponotranjamo in posvajamo za svoje, ali pač ne − magija se namreč ne dogodi venomer.

Festival kot zaporedje zaklinjanj, urokov, priklicevanj, kot mistično obredje torej. Vse to kot odgovor na zastavljeno vprašanje, ki se ob takšnem času rado poraja: zakaj hodim(o) gledat filme? Čemu? In verjetno je odgovor filmofila, že po neki notranji nujnosti, blizu orisovanju misterijev; opisovanje festivalskega vzdušja blizu življenja kakšnega zagnanega vernika. Gledanje filmov, branje o filmih, razmišljanje o filmih, pogovarjanje o filmih, sanjanje o filmih; vmes pa spanje, kava in jabolka.

Nitje misli, prepredeno s filmi, filmi, filmi, ki se mi zadnje dni razpleta v moji glavi poseduje željo po tkanju črk, ki bodo tako potentne, da bodo vso mojo fascinacijo, navdušenje in ljubezensko razmerje s Filmom, prenesle na belino lista in s tam z isto, enako, nespremenjeno, strastno močjo vstopale v glave in domišljije tistih, ki berejo. Zdaj pa, ne več zakaj hodimo gledat filme temveč katere. V dnevih tako napolnjenimi z raznoterimi podobami, delujeta količina le-teh in čas, kot sito, skozi katero se same hitro presejejo in na dnu sita ostajajo tiste, ki so se nas s svojimi lovkami najbolj dotaknile.

Kaj je film? Na to vprašanje gotovo bolje od mene odgovarjajo režiserji sami v sekciji Metafilm. Se pa zagotovo posamezniku poraja in vznika v njem ob ogledu »drugačnih«, »drugih« filmov. Sekcija Kino-integral, podrobneje imenovana »The Other Spanish Cinema«, t. j. drugi španski film, gledalca ne pusti razočaranega v svoji raznolikosti. Utripanje barv na platnu, čudovite montaže, filmi, ki si vzamejo ves čas na tem svetu in nikamor ne hitijo in po drugi strani drugačni, ki so v svojem ritmu hitri, bliskoviti nasilni. Proizvajajo podobe, ki se vtiskujejo v možgane in vsaj nekatere izmed teh, človek ne more nikoli pozabiti.

V okviru drugega sklopa, ki predstavlja zadnje čase spet popularen super 8 format je takšen zagotovo Súper 8 (David Domingo, 1997), ki s svojo ritmično montažo na prav tako ritmično podlago predstavlja zanimiv izlet v naročje filma. Režiser velja za nekakšnega španskega Andy Warhola, ki v majhni španski vasici v svojem stanovanju živi skupaj s svojimi odbitimi prijatelji in vse svoje filme snema prav tam. Drugi izmed eksperimentalnih filmov, potreben posebne omembe je Brutalna vnema (Brutal Ardour, Manuel Huerga, 1979), ki je zmontiran iz t.i. found footage, najdenega materiala in zmontiran na način, ki te posnetke postavlja v popolnoma drugačen kontekst. V tem primeru v kontekst popolne upočasnitve, kjer čas komajda še curlja, trenutek prav pooočasi sledi prejšnjemu trenutku in tako par, ki se sprehaja drug poleg drugega v čudoviti svetlobi, dojamemo v nekakšni drugačni lepoti, takšni, kjer se nam ni treba ustaviti in vzeti čas za poglobitev v nek dogodek temveč to dogajanje stori to kar samo za nas. V tem filmu, je tisto, kar spremeni naše očišče ustavljen čas, v nekem drugem pa to stori stavljen zvok. Tišina. Film, v katerem glavni protagonist ne izusti niti besede, kjer so zvoki prepuščeni preklinjanju vojakov in nato z umikom v naravo, naravi sami. V umiku od nasilja, ki vendarle še občasno izbruhne sredi te obširne, bele, zasnežene in neprizadete pokrajine, ostaja samo lepota narave. Njena čudovita ravnodušnost do umirajočega človeka v njeni sredi. Nujno ubijanje (Essential Killing, Jerzy Skolimowski, 2010) človeka požene nazaj k naravi, v svojem obupanem gonu po preživetju, ga izenači s svetom živali, kjer smrt drugega pomeni tvoje preživetje. Drugega ni. Zgodba se dogaja, odvija, režiser nam je ne razlaga in ne komentira. Zgolj uroči nas s podobami belih kristalčkov snega na širjavah severa, razprostrtosti tamkajšnjih gozdov in tihimi, prodornimi, rjavimi očmi glavnega igralca, odličnega Vincenta Galla.
Liffe, filmski festival, je tako čez vse predvsem način življenja, ki se hrani z intokscikacijo Filma.

Četrti dan filmskega festivala, Cankarjev dom Foto: Liffe