Tako je pač to; radi bi potovali daleč na levo in daleč na desno, ker se nekje pa vendarle mora priti do konca, in če se le da še malo naprej in malo nazaj. Nekaj je pač lepega - v izgubi stika s tukaj in sedaj; tako je pač to, da bi kdaj pa kdaj oblekli tujo obleko ali pa kar kožo; pili vino v družbi Dalija v kakšni izmed uglednih pariških kavarnic.
(Namesto kamiličnega čaja iz starega fotelja v neki mrzlo mrzli Ljubljani, se razume.) Seveda.

Tako je tudi z našim filmskim festivalom, Liffe mu pravimo. Nekateri me sprašujejo, ali se je že začel, drugi smo medtem že globoko v njem. Filmske projekcije kar drvijo mimo in mi, filmski »samouki«, »kvazi cinefili«, kar težko dihamo od vznemirjenja. Iščemo besede, se spogledujemo, komaj kdaj kakšno pametno rečemo in na koncu zmeraj enako izdihnemo: »Respire!«

Tako je s temi filmi, da človek potrebuje čas - da se usede, pokadi cigareto, dobro razmisli in, kot se spodobi, oblikuje neko svojo ugotovitev. O tisti realnosti, o tej realnosti, o realnosti nasploh. Kot pravi Woody Allen: »V preteklost bi se rad vračal samo za en dan - ob času kosila potoval v obdobje belle époque - in se zatem vrnil domov.«

Tako smo se tudi mi prisiljeni, eni prej, drugi pozneje, po projekciji vrniti domov, kjer videno še nekaj dni - ali let - premlevamo. No, kdaj pa kdaj se zgodi, da dokaj hitro pribijemo Mobitelov »Itak.« In stvar se za nekaj časa umiri.

Tako je bilo danes z menoj, da sem si imela čast ogledati dva filma meni ljubih režiserjev, Koža, v kateri živim (Pedro Almodovar), in Polnoč v Parizu (Woody Allen). Na slednjega pridem nekaj minutk pred projekcijo, nakar navdušeno ugotovim, da me spet čaka sedež nekje tam, na sredi desete vrste, kjer se človek počuti kot bog, ki gleda z gore Olimp. In ko se takole lepo namestim, nakramljam s sosedo o neumnih reklamnih oglasih, se kmalu začne še eno filmsko potovanje. V drug svet, v drug čas. Zgodba je zelo zabavna, a nekaj mi ne da miru - je že malo smešno, če nekje tik v quattrocentru, nekje tako vseveden in vseviden opazuješ nekaj, kar se dogaja v tako filmskem mestu, v tako ustvarjalnem času. Vzdušje je sproščujoče - dobro se imamo, zabavamo se - , pa tudi poučno, a nič tako razburljivo, da bi me spreletelo in prešinilo po celem telesu, saj veste, kdaj pa kdaj, kot smo tega navajeni. Je že tako, da so naša pričakovanja včasih previsoka, in tako ne rečem niti »Itak,« le ponižno švignem iz Linhartove dvorane v upanju, da me Almodovar duševno napolni.

Almodovarjev dobitnik nagrade v Canessu La piel que habito (Koža, v kateri živim, 2011) je zgodba, ki se lepo poda v režiserjev opus, in predvsem tista zgodba, ki jo človek melje kar nekaj časa. Koža, v kateri živim je zgodba o koži, ženski koži. To je zgodba o koži, v kateri živi ženska. Evolucijski naboj na glas spregovori o možnosti spremembe biološkega spola s pomočjo plastične kirurgije in tako dobi rahlo nedoumljiv priokus. Je to le preveč futuristično? Film o ponovnem pogledu na spolne identitete, na spol sam; govori o tistem, ki je biološki, tistem vidnem in pa tudi nevidnem spolu, ki je družbeno oblikovan, in tako spol kot konstrukt, ki nastaja v procesu gradnje. Almodovar tako nastopi kot stvaritelj, bog, ki mu uspe določiti biološki spol, in hkrati tisti, ki mu uspe s kulturnim procesom moškega preobraziti v žensko (kar nam je študentom sociologije jasno), toda vendar: Ta transgeneza, ta stvaritev ženske v zaprtem, klavstrofobičnem vzdušju, je vsekakor tudi klic po družbenem vprašanju: Kdo smo mi, od kod prihajamo, kam gremo, kaj je naša spolna identiteta, se morebiti v vsaki koži skriva nekaj moškega in nekaj ženskega? Ženska postane ženska, tolikokrat izpeti stavek, vendar tole potovanje se kar ne konča. Nekaj je takega, kar nas neposredno nagovarja ves film; ono, ona, ki pogleda v nas in reče: Tvoja sem. Sedaj me imaš, takšno, kot si me želiš.

Tako je to, spet padem v neki drugi krasni novi svet in se po projekciji čudno obnašam; tako je pač to, posebej, če sedim nekje na strani, tik ob platnu, ki me nežno boža po moji desni. Tvoja sem. Nekaj je pač na tem, na teh mojih potovanjih.

Tako je, da se polnoč naenkrat prevesi v jutro, ljubljanske ulice, ponovno ovite v mistično sivino, se napolnijo; tako je s tem, mi pa kar naprej, naprej, v času; tako je tukaj, še zmeraj v isti koži, C'est la vie, to je življenje, to je pač Liffe.

Foto: Arhiv CD