V glavnem so govorile o tem, kako smo ljudje slabi, kaj vse delamo narobe in edino naše upanje je, da se spremenimo. Včasih je župnik rekel tudi kaj takega, kar je bilo v nasprotju z mojih šolskim znanjem ali se mi je zdelo nelogično, pretirano. Ko sem mu to enkrat zaupal, mi je odgovoril: »Veš, to so preprosti ljudje, pa drugače ne razumejo«. Razlaga se mi je zdela razumljiva, nisem pa bil najbolj navdušen. Zdelo se mi je narobe, da kar govoriš nekaj, brez dokazov, brez številk, v nasprotju z dejstvi. In še danes se mi zdi narobe.
Pred dnevi sem bil na predavanju o slovenski mladini in o njihovih starših. V črno oblečena profesorica, ki naj bi prebrala več tisoč strani ustrezne literature, je grozila in strašila o šolah kot o leglih kriminalcev. Po njenem se 99% dijakov deli v dva tipa zgubljencev, ki so ali vodljive ovce ali narcisi. Ona to pač ve, čeprav ji država noče plačat, da bi to lahko dokazala. Seveda so za vse zlo krive mame, ki pustijo svoje sinčke spati v zakonski postelji. In seveda so še bolj krivi očetje, ki jih ni; če pa so in skrbijo za otroke, pa so še bolj krivi, ker itak niso dedci. »Jaz vam govorim o realnosti, ne o teoriji« je ponavljala. In seveda je treba vse spremenit, skrajni čas je za akcijo, sicer bo te »slovenceljne, ki sploh niso sposobni za kapitalizem« vzel hudič.
Uro in pol dolga pridiga je vžgala in velik del na predavanju prisotnih učiteljev je bilo navdušenih. Ja, prijetno je slišat, če ti nekdo pove, da je tvoja nemoč posledica nemogočih otrok in nesposobnih staršev. Same znane teze iz spletnih forumov, kjer sta (samo)zaničevanje in obup norma. In številni politiki tudi znajo tako vžigat. Gredo mi na živce, ampak jih razumem. Ljudje pač ne volijo zate, če jim poveš, da je gospodarstvo v krizi in da bo ta še dolgo trajala, ker ni nobene pametne rešitve. Kot politik moraš obljubljat svetlo prihodnost, ki je pogojena s tvojo oblastjo.
S profesorji in učitelji pa je drugače. Mi imamo poslanstvo, da govorimo preverjene stvari, da prenašamo najbolj verjetno resnico, ki jo lahko oblikujemo na osnovi znanih dejstev. Ne smemo širiti panike in prinašati čudežnih rešitev svetle prihodnosti, pa če poslušalci ali novinarji še tako pritiskajo na nas. In ko nekdo izmed učiteljev dela nasprotno, je potrebno žvižgat. Ker to kar črna gospa govori, preprosto ni res in je krivično do 99 odstotkov mladih, ki niso zgubljenci. Na tisoče strani raziskav obstaja, ki govori o razvoju mladih in potrjuje, da niso tako drugačni, kot smo bili mi in naši starši. Mladi so bili vedno v redu, čeprav so se nad njimi vedno pritoževali. Vojko Jagodič je leta 1937 v »donesku h komunalnim socialnopolitičnim statističnim analizam« ugotavljal, da je alkoholizem med učenci osnovnih in meščanskih šol porazen. In ta generacija mladih je potem zmagala v drugi svetovni vojni.