Tiskane izdaje
Vsa ta vprašanja so se pojavila v trenutku, ko je 4. aprila proti večeru zaokrožila novica, da so ubili Juliana Mera Khamisa, igralca, režiserja in umetniškega vodjo dženinskega gledališča Svoboda. Pričevanja so nekoliko zmedena, a Juliana je pred gledališčem pokončalo pet krogel. Od tu naprej so dejstva manj jasna.
Napadalec je bil eden, napadalca sta bila dva. Bila sta zamaskirana, vsaj eden si je masko nataknil šele na begu. Identificirala ga je mimoidoča, identificirala ga je varuška Julianovega sina. Varuška je bila ranjena, varuška ni bila ranjena. Strelec je bil Mudžahid Kaniri, član Hamasa. Strelec je bil Mudžahid Kaniri, član Fataha. Mer Khamis je bil ubit, ker je bil Jud. Mer Khamis je bil ubit, ker je v Dženin prinašal tuje, neavtohtone vrednote in kulturo.
Tuje komu? Ko je leta 1989 v Dženin prišla Julianova mati Arna, so jo prebivalci sprva sumničavo gledali. Med prvo intifado je na ulicah prepričevala otroke, naj svoj bes raje izražajo skozi umetnost. Ideja je bila nenavadna, utopična. Pa se je izkazalo, da ni slaba, četudi ni trajala; skupina otrok, Arnini otroci, ki bi sicer postopali po dženinskih ulicah (ali metali kamenje in molotovke v izraelske tanke), je svojo bolečino preusmerila v barvanje kulis, šivanje kostumov in končno predstavo.
Gledališče ni bilo tujek, bilo je legitimno žarišče upora, bilo je osvobojeno ozemlje. Tam so se otroci preko tehnik psihodrame učili izražanja svojih čustev, se izobraževali, oblikovali svoje misli. Ala, ki nima več doma. Zakarija. Nidal, najmajši od vseh. Jusef, razredni klovn. Arnini otroci so postali tako znani, da jih je prišla posnet izraelska televizija. »Kadar sem na odru,« v odgovor na vprašanje, ali je umetnost oblika upora, pravi Ašraf na posnetku, ki ga je v svojem dokumentarcu iz leta 2004 uporabil tudi Juliano, »sem močan in ponosen. Počutim se, kakor da mečem kamne. Igranje je kakor metanje molotovk.« »Kaj bi rad igral?« »Reci Romea.« Širok nasmeh. »Rad bi bil palestinski Romeo.« In kdo bi bila Julija? »Kakšna punca iz Dženina.«
Ko je Mer Khamis prišel v Dženin snemat dokumentarec o tem, kaj se je zgodilo z Arninimi otroki, je bil Ašraf mrtev. Ašraf Abu al-Haja, vodja skupine bojevnikov, ubit v bitki za Dženin aprila 2002. Mrtva sta bila Nidal in Jusef. Jusef je iz ruševin osnovne šole potegnil ranjeno desetletno deklico Riham, ki mu je izkrvavela na rokah.
Bilo je, pravi Ala v dokumentarcu, kakor da je v njem nekaj zakrnelo. Ni se več smejal. Z Nidalom sta se v ukradenem džipu odpeljala v Hadero, ubila štiri ljudi in jih več ranila, preden je njiju ubila izraelska policija.
Od dečkov, ki jih vidimo v dokumentarcu, je danes živ en sam. Zakarija Zubajdi, vodja dženinskega krila brigad mučenikov al Akse. Od leta 2007, ko se je odrekel nasilju, je bil skupaj z Julianom vodja gledališča.
Vendar njegova slava bojevnika ni bila dovolj - gledališče je bilo neprestano tarča napadov, zdaj z ene, zdaj z druge strani. Judovski skrajneži so ga imenovali leglo terorizma, za muslimanske skrajneže je bilo leglo pregrehe. Vsi vpleteni so vedeli, da so trn v peti konservativcev, da se vse skupaj ne bo dobro končalo. Pa so vendar vztrajali. In tukaj bi se moral moj zapis pravzaprav šele začeti, Arnine otroke si konec koncev lahko ogledate tudi sami.
Juliano še pokopan ni bil, pa so se začela pojavljati vprašanja, kdo je v resnici kriv za njegovo smrt. Najbolj nenavadni so bili po mojem glasovi, da je bil za njegovo smrt kriv repertoar, ki ga je nameraval postaviti v Dženinu. In ti glasovi so prihajali iz zahodnih krogov. Zahodnih liberalnih krogov. Kajti, so pravili ti krogi, gledališče je Orientu tuje: gledališče, svobodno ozemlje zahodnega sveta za Bližnji vzhod ni primerno.
Kaj si je vendar mislil, ta nenavadni mešanec, sin palestinskega kristjana in judinje? Da bodo konservativni krogi v Dženinu mirno gledali, kako je na odrskih deskah gledališča Svoboda Alica iz Alice v čudežni deželi deklica, ki se v čudežno deželo zateče pred prisilno zaroko in se iz nje vrne močnejša?
Kako si je drznil teptati tradicionalne vrednote in pričakovati da se bodo v Živalski farmi po odru brez posledic sprehajali palestinski otroci preoblečeni v, no, prašiče. Prašiči so na Orientu vendar žalitev dostojanstva, tako za muslimane, kakor tudi za jude.
Kaj si je vendar predstavljal, komedijant? Pozabimo za trenutek na igralce, ki so si bili pripravljeni nadeti prašičje rilce, ker je to tako, kakor da bi metali kamenje ali molotovke. Pustimo za trenutek ob strani občinstvo, ki je polnilo dvorano, gledalo živali in razumelo satiro. Pustimo ob strani prezir, ki ga takšno razmišljanje kaže do prebivalcev Dženina, zanikanje njihove pravice, da si svojo kulturo in vrednote razlagajo na več načinov.
Zakaj bi se ukvarjali s tistimi, ki so hlepeli po osvobojenem ozemlju, če pa je lažje govoriti o tistih, ki so v gledališču videli tujek, kraj, kjer se družijo fantje in dekleta, kjer plešejo, kjer ljudje oponašajo pse in mačke, kjer se moški spreminjajo v ženske.
Gospe in gospodje, ali je to kultura? Si »oni« res želijo takega pohujšanja? Kaj je pravzaprav ubilo Juliana Mera Khamisa? Je bil to McDonaghov Polkovnik iz Innishmora, prirejen za lokalne razmere, ki naj bi ga dali na spored v prihodnji sezoni, ali Wedekindovo Pomladno prebujenje?
Po gornji logiki ga je v vsakem primeru ubila kultura, ne pa, kakor bi bilo morda pričakovati, pet krogel iz orožja zamaskiranega skrajneža. Skrajneža, ki je zrastel v okolju tradicionalnih vrednot in izraelske okupacije - da, lahko je identificirati žrtev, vendar je treba biti pošten in povedati, da ni ena sama. Mer Khamis je to vedel, kakor je vedela njegova mati. In zato sta počela, kar sta pač počela.
Velikokrat moram odgovarjati na vprašanje o arabskem in bližnjevzhodnem gledališču. Malo ga je, in večinoma so to slabe komercialne predstave. Bližnjevzhodni medij je film. Pa sem ga nekaj vendarle videla: med drugim čudežno iransko lutkovno predstavo o človeškem življenju, ki je pred skoraj dvema desetletjema gostovala v Ljubljani, na Unimi. Pa nepozabno Wildovo Salomo v Egiptovskem narodnem gledališču v Kairu. Vonj po ljubezni, adaptacijo romana libanonske pisateljice Hanan al-Shaykh o štirih ženskah v puščavskem kraljestvu nekoč davno na kairskem Festivalu eksperimentalnega gledališča v postavitvi palestinskega gledališča Ashtar. Ciullijevo Svileno cesto, ki jo je postavljal v različnih arabskih gledališčih konec devetdesetih. Ne boste verjeli, dvorane so bile polne. Da, seveda, več ljudi je bilo zunaj kakor notri; verjemite, za gledališče taka situacija ni nekaj neobičajnega.
Malo je stvari, ki bi me razjezile bolj kakor razlaga, da »oni« drugače razumejo umetnost kakor »mi«. Umetnost vendar ni namenjena temu, da bi jo vsi razumeli enako. In včasih mi kdo reče, naj vendar neham vztrajati pri tem, da je gledališče svobodno ozemlje, za vse čase in za vse kulture. Bom, obljubim. Takoj ko srečam prvega vzhodnjaka, ki mi ne bo znal pojasniti, zakaj Hamlet ne ubije Klavdija, medtem ko ta moli. Ali pa Antigone.
