Bodo »neživljenjski informacijski pooblaščenci« pokopali reportažno in ulično fotografijo?

V zadnjih dveh tednih je slovenske fotografske spletne strani in forume zelo razgibal primer slovenskega panoramskega fotografa Boštjana Burgerja. Burger je povedal, da je informacijski pooblaščenec v začetku meseca uvedel inšpekcijski postopek za njegovo spletno stran MojaSlovenija.si, ker so se na panoramskih fotografijah domnevno znašli tudi sporni »osebni podatki«. Zato je stran s posnetki slovenskih motivov začasno umaknil s svetovnega spleta.

Odzivi na svetovnem spletu so bili ogorčeni - koga je nenadoma zmotila Burgerjeva spletna stran, s katero že petnajst let skrbi za promocijo Slovenije? Bodo »neživljenjski informacijski pooblaščenci« pokopali reportažno in ulično fotografijo, če bodo morali fotografi pridobivati pisna privoljenja vsakega mimoidočega, ki se bo slučajno znašel na njihovem posnetku? Ali bodo morale imeti vse fotografije zamegljene obraze ljudi, če jih bomo hoteli razstaviti ali objaviti v časopisu? Se bo zaradi pravice do zasebnosti razmahnila nova oblika cenzure, zaradi katere mediji in umetniki ne bodo več mogli opravljati svojega poslanstva?

Mnenj je bilo veliko, odgovorov malo. Na primeru Burger sta namreč trčili dve človekovi pravici - pravica do svobode izražanja, kamor posredno sodi tudi medijsko poročanje in umetniško delo, ter pravica do zasebnosti, zaradi katere smemo zahtevati, da nas med sprehodom po javnih površinah ne snemajo ali fotografirajo. Obe pravici sta pomembni, vendar nobena ni absolutna. Burgerjeva prizadetost je razumljiva, prav tako odgovori informacijskega pooblaščenca, ki je že večkrat odločil, da je treba pri fotografiranji ali snemanju javnih površin upoštevati določena pravila - nazadnje v primeru Googla, ki se je zanimal za snemanje ulic slovenskih mest, da bi jih ponudil v svoji storitvi street view.

Pooblaščenec je v lanskem mnenju zapisal, da je snemanje ulic načeloma dovoljeno, vendar mora izvajalec s posnetkov izbrisati vse osebne podatke, ki bi omogočale identifikacijo oseb - obraze naključnih sprehajalcev, registrske tablice avtomobilov, hišne številke stavb in podobno. Te naloge pa izvajalec ne sme prepustiti Googlu, temveč mora za brisanje poskrbeti sam, še preden posnetke izroči (»izvozi«) Googlu. Podobno argumentacijo je pooblaščenec uporabil tudi leta 2009, ko ga je Burger sam zaprosil za mnenje, na kaj mora biti pozoren pri fotografiranju javnih površin. Pri pooblaščencu so zapisali, da morajo fotografi pred objavo poskrbeti, da na posnetkih javnih površin (trgov, ulic ...) ni osebnih podatkov, če niso pridobili soglasij vseh fotografirancev. Zato bi podobna naloga čakala tudi njega - podroben pregled objavljenih panoram in brisanje morebitnih osebnih podatkov. Vendar tedaj ni upošteval njihovega mnenja.

Burger je povedal, da se še ni odločil, kako bo razrešil spor z informacijskim pooblaščencem - se bo lotil brisanja ali bo raje protestno zaprl stran. Prav tako primera nisi želeli komentirati pri pooblaščencu, ker postopek še ni zaključen. Kljub temu so mi odgovorili na nekaj sorodnih vprašanj, ki sem jih povzel iz dogajanja na fotografskih forumih.

Zanimalo me je, kako bi se moral fotograf v Sloveniji lotiti fotografsko-spletnih projektov, kakršne so začeli izvajati na londonskem stadionu Wembley, kjer na velikih 360-stopinjskih fotografijah zajamejo obiskovalce tekem in koncertov ter jim omogočijo, da se poiščejo na posnetkih. Kako se fotografiranje javnih dogodkov loči od panoramskih posnetkov, ki jih objavlja Burger ali člani skupnosti 360cities? Na kaj morajo biti pozorni fotoreporterji in časopisni uredniki in kako morajo domače fotografske arhive urediti fotografi, ki v objektive nujno zajamejo tudi najrazličnejše »osebne podatke«?

Njihovi odgovori so se, pričakovano, ujemali z dosedanjimi mnenji. Medijski posegi v zasebnostne pravice posameznika niso samoumevni, ampak jih lahko upraviči samo višji javni interes. Posamezniki imajo pravico, da se ne znajdejo na objavljenih fotografijah, če niso seznanjeni s fotografiranjem in se ne zadržujejo na javnem dogodku, kjer veljajo nekoliko drugačna zasebnostna pravila. Fotografom ni treba anonimizirati domačih ali zasebnih arhivov, dokler posnetkov javno ne objavijo. Strinjali pa so se z mojim pomislekom, da so pravila v praksi še premalo dorečena, zato fotografi niti ne vedo, kdaj pri fotografiranju kršijo zasebnostno zakonodajo in kdaj ne.

Kaj to pomeni v praksi? Če zelo poenostavim - slovenski fotograf, ki hoče popolnoma zakonito zajeti in objaviti panoramski posnetek ljubljanskega Tromostovja ali kake druge javne površine, ima na voljo štiri možnosti:

- na posnetku pred objavo zabrisati vse obraze in druge podatke,
- zapreti trg in fotografirati samo neživo naravo (če odmislimo drevesa in golobe),
- zapreti trg in fotografirati samo tiste mimoidoče, ki so se s fotografiranjem strinjali, ali ...
... izbrati drugačen motiv.

Ta pravila se zdijo morda v času brezmejnega prostovoljnega objavljanja osebnih podatkov na družabnih omrežjih popolnoma neživljenjska, vendar lahko že prve odmevnejše odškodninske tožbe precej spremenijo pravila fotografskega dela. Pred nekaj leti bi se fotografi še lahko izgovarjali, da se pri delu niso zavedali zasebnostnih predpisov. Po epilogu primera Burger te možnosti ne bodo več imeli.