V našem okolju smo še ne tako daleč nazaj poznali samo novinarje v državnih oziroma javnih medijih, ki so delovali kot uslužbenci. Potem smo dobrih deset let nazaj dobili veliko novinarjev v zasebnih medijih in svobodnih novinarjev, ki so bili nekakšni podjetniki iz priložnosti. Vsem tem ljudem je bilo novinarstvo načeloma poklic in edini ali vsaj glavni vir preživetja, pretežno so bili člani novinarskega združenja, zavezani določeni standardom in vsaj s končano gimnazijo. Nekako do konca 20. stoletja so bili novinarji tudi dostojno plačani, recimo primerljivo z učitelji, novinar pa je bil relativno ugleden poklic.
Razvoj interneta in uveljavitev spletnih medijev sta novinarski poklic radikalno spremenila. Danes lahko zbira in razširja bolj ali manj resnične informacije o dogodkih in ljudeh praktično vsak, ki obvlada tipkovnico. Novinarji so postali praktično vsi, ki pišejo bloge, spomine, mnenja in pamflete o ljudeh ali strankah, objavijo kakšno fotko ali posnamejo homvideo. In ker vsi to počno popolnoma brezplačno, so torej nekakšni prostovoljci. Prostovoljno novinarstvo bi vsaj formalno lahko uvrstili v tretji gospodarski sektor, v t.i. družbeno sfero, kamor prištevamo delovanje društev, klubov, dobrodelnih organizacij, socialnih podjetij, torej vse tisto delovanje, ki ga ne vodi želja po dobičku, ampak višji cilji.
Delček prostovoljnega novinarstva dejansko ima pozitivne učinke in prinaša širšo družbeno korist, velika večina pa samo zaseda spletni prostor ter jemlje prosti čas navadnim državljanom. Glavna negativna posledica tega prostovoljnega novinarstva, ki ima seveda mednarodne razsežnosti, pa je splošen padec mezd za poklicne novinarje. Razen redkih srečnežev, ki so v rednem delovnem razmerju v večjih medijih ali imajo posebne odnose z vodilnimi, so vsi drugi mizerno plačani. Če bi svoj prihodek na letni ravni delili s številom ur, ki jih opravijo, bi le redki presegli polovico učiteljske plače. Ker večina novinarjev ni sindikalno organiziranih , svojega materialnega položaja ne morejo izboljšati, lahko pa znižajo kvaliteto dela. In postopoma so standardi tako padli, da so mnogi teksti težko berljivi, radijski prispevki postajajo niz fraz, vsaka fotka je dovolj dobra, filmski posnetki so krneki. Izjeme seveda obstajajo in za nagrado dobijo viktorja ter sprejem pri predsedniku.
Zadnjih dvajset tednov sem tudi sam eksperimentalno sodeloval v projektu prostovoljnega novinarstva. Vabilo za pisanje sem sprejel, ker me je zanimalo, koliko časa pravzaprav vzame bolj redno pisanje prispevkov, kakšen napor je to, do kam lahko seže moj glas. Dva ali tri tisoč znakov se da hitro natipkat, a če upoštevam razmišljanje o temah, zbiranje osnovnih informaciji, pisanje prve verzije in potem njeno urejanje ter izbiranje fotografije, sem za vsak prispevek porabil nekako tri dni po dve do tri ure, torej približno en deloven dan. Za to delo sem bil celo plačan, približno toliko, kot mi je potem zaračunal mobilni operater, da sem si lahko svoj prispevek ogledal na plaži. Moje prostovoljno delo je bilo sicer nekaterim všeč in to je dober občutek. Hvala vsem za pohvale in hvala urednikom za vabilo. A realnost je, da je moje prispevke bralo kakšnih tisoč ljudi, v poprečju nekaj deset sekund, ki so pozabili vsebino že naslednjo minuto.
Po desetih prispevkih se moram torej vprašati, če sem z njimi kaj prispeval družbi oziroma ali sem prispeval več, kot če bi skoraj sto ur prostovoljnega dela namenil kakšni ranljivi skupini. Pošten odgovor je, da bi bilo bolj koristno, če bi pomagal obnemoglim v domu za ostarele, očistil okolico bloka, svetoval brezposelnim ali vodil delavnice za neprivilegirano mladino in nadomestilo stroškov za pisanje prepustil kakšnemu honorarcu, ki je še bolj brez denarja. Svoj prosti čas bom zato v prihodnje namenil drugim oblikam prostovoljnega dela in enako predlagam tudi mnogim drugim prostovoljnim novinarjem. Si predstavljate koliko dobrega in koristnega bi lahko vsi skupaj storili v času ko (skoraj) brezplačno pišemo tisoče nekakšnih blogov? In koliko milijonov ur porabijo bralci tega »šodra«, ki bi se lahko v tem času vsaj dobro naspali, če že niso za prostovoljstvo. Na medijskem trgu pa bi ostali samo najbolj zagreti novinarski prostovoljci in če bi jih nekdo organiziral ter usmerjal, bi lahko s skupnimi močmi pripravili pravo novinarsko zgodbo, celovito in preverjeno, berljivo in zanimivo. Takih bi bili bralci spet veseli, mogoče celo oglaševalci in pravi novinarji bi lahko dobili prave plače.