Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Služkinje

Se zgodi: roman sem kupila, da bi ga nesla na počitnice, pa sem ga še pred odhodom prebrala v manj kakor štiriindvajsetih urah. Najbrž bi morala zdaj reči, da sem navdušena in vam knjigo glasno priporočati. Počasi.

čet, 01.09.2011, 12:00
Barbara Skubic živi v Ljubljani in ima rada arabsko književnost. Kadar je ne prevaja, jo zgolj bere.

Služkinje Kathryn Stockett se dogajajo v mestu Jackson v Misisipiju v začetku šestdesetih let. Pravzaprav, prvo poglavje je postavljeno v avgust 1962. Je to važno? Da, Služkinje so namreč roman o tem, kako se tri ženske odločijo spremeniti svet, v katerem živijo. (Res, piše na naslovnici.) Je treba povedati, kakšen je ta svet? Žal je. To je segregiran svet ameriškega juga, kjer že skoraj stoletje veljajo tako imenovani zakoni Jima Crowa in krojijo življenje črnskemu prebivalstvu. Gibanje za državljanske pravice je v vzponu in čez manj kakor dva meseca bo James Meredith v spremstvu zveznih šerifov in ob podpori vojske kot prvi temnopolti študent stopil v predavalnice Univerze v Misisipiju – tam je ravnokar diplomirala gospodična Muha, ena od treh žensk, ki bodo »spremenile svet«.

Priznam, gospodična Muha mi je všeč. Nekoliko me spominja na vse tiste, ki s(m)o kot prostovoljci ali sodelavci nevladnih organizacij hoteli spreminjati svet; celo njeno naivnost in nepremišljenost, celo to, v kakšno nevarnost spravlja služkinje, sprejmem. Konec koncev gre za roman. Všeč sta mi tudi obe služkinji, Aibleen in Minny, ki se odločita, da bosta Muhi pomagali pri njenem projektu – zapisu zgodb služkinj iz Jacksona, kako je delati za bele družine v segregirani državi, v času ko si bele gospe pri bridžu prizadevajo za obvezno vgradnjo stranišč za črnce, da ne bi uporabljali tistih, ki jih uporabljajo gospodarji ali njihovi gostje.

Knjigo sem prebrala na dušek, glavne osebe so mi všeč – kaj je torej še treba? Hudič je seveda v podrobnostih in podrobnost tukaj so mnenja, da je v romanu popisano življenje, kakršno je v resnici bilo. Torej lahko sklepamo, da je bilo življenje v Jacksonu v času, ko so ubili Medgarja Eversa stereotipno.

Najprej so tu bele gospe: Elizabeth je neumna kot noč in Hilly je hudičevka. A ne glede nato, kako mamljiva je taka misel, rasne segregacije niso zagovarjale samo hudobne avše s preveč časa. Pomislite na junakinjo iz nekega drugega velikega romana o ameriškem jugu, na dobro, blago, nežno Melanie Wilkes, ki neguje ranjene in je prijazna do vseh živih bitij. Se spomnite dobrodelnega plesa, kjer bogate južnjaške gospe darujejo svoj nakit za pomoč konfederacijski armadi? Se spominjate, da je Melanie pripravljena »za stvar« dati svoj poročni prstan? Se spominjate, da je ta ista Melanie, steber družbe, potem ko so se moški z orožjem odpravili iskat osvobojene sužnje, ki so napadli Scarlett, lagala policiji in trdila, da ne ve, kje so njihovi možje? Manj prijetna misel.

In potem so tu služkinje. In njihove družine. In njihov svet. Vzemite si minuto in pomislite na vse stereotipe o črnskih prebivalcih ameriškega juga. Vsi so v romanu. In še kakšen, za katerega sploh vedeli nismo, da je stereotip, ker pač z Misisipijem nimamo vsi neposrednih izkušenj. Ne, vzemite si par ur in preglejte celoten blog.

Priznam, med samim branjem romana nisem preveč mislila na to. Brala sem zgodbo o iskanjih gospodične Muhe in njeni odločitvi, da se preseli v New York in postane pisateljica; brala sem zgodbo o Aibileen in Minny, ki sta ob koncu romana sicer na boljšem, kakor sta bili na začetku, vendar bosta še vsaj nekaj let del sveta, ki je še vedno isti, ker ga še vedno določajo isti rasistični zakoni. Kar nekako sem pozabila, da naj bi roman pripovedoval zgodbo o tem, kako so se tri ženske svet odločile spremeniti.

Ampak kaže, da je osupljivo veliko bralcev, ki so Služkinje pripravljeni brati kot zgodovinski roman, kot zgodbo o tem, kaj se je s služkinjami v Jacksonu v resnici dogajalo. No, najbrž tako zelo osupljivo vendarle ni; gre le za nekoliko prirejeno razumevanje Aristotelove misli o tem, da je poezija resničnejša od zgodovine, ker prikazuje dogodke tako, kakor bi se morali zgoditi (v nasprotju z zgodovino, ki jih prikazuje tako, kakor so se zgodili). Saj je najbrž logično, da si želimo, da bi se problemi rešili tako elegantno in tako brez žrtev, mar ne? Zakaj me torej to moti? No, ker se lahko zgodi, da se tako poenostavljeno razumevanje vrine v »resničnost« in še naprej otežuje dejstvom, da bi prišla na dan.

Pravzaprav sem bila na vse to pozorna predvsem zato, ker me je spomnilo na neko domačo temo, ob kateri se mi pogosto dvigne pritisk. Spomnilo me je na to, kako so v slovenski literaturi predstavljene aleksandrinke.

Poznate mit o njih? O Lepih Vidah, ki so bile prisiljene oditi čez morje, z dojkami, iz katerih je kapljalo mleko, za njimi pa so ostajali novorojenčki, poviti v cunje, in možje, strti, ker so bili sami nesposobni preskrbeti družino? O aleksandrinkah, ki so v tuji, umazani državi skrbele za otroke drugih žensk, hkrati pa jih je razjedala krivda, ker so doma pustile svoje lastne, in so zato vsako prosto minuto preživele pri nunah? Pa o tistih, ki so se v tujem, umazanem svetu spotaknile in padle? Saj se spomnite, da gre za mit?

Iz moje družine je odšlo šest ali sedem žensk. Za Egipt in aleksandrinske zgodbe, vesele, manj vesele in naravnost pretresljive, vem, odkar vem zase. Ampak šele iz slovenske literature sem izvedela, kako so v resnici ženske v Egiptu imele samo dve možnosti: da vsak svoj prosti trenutek preživijo v molitvi in kesanju ali da se vdajo skušnjavam orientalske čutnosti in se spečajo z domačini.

Kako je moji prababici uspelo, da je skoraj tri desetletja delala v hiši gospoda Georgea in njegove družine, ne da bi izbrala eno ali drugo, literaturi ne bo nikoli jasno. To tudi ni njena naloga: konec koncev je ženska, ki jo premami »Maver« in konča kot prostitutka, potem pa zblazni, se polije s petrolejem in zažge, za literarno junakinjo precej bolj primerna od moje prababice, ki je trideset let likala zavese. Težava je v tem, da nekakšne na pol resnične ali popolnoma izmišljene podobe aleksandrink dominirajo v diskurzu o njihovih usodah – in usodah njihovih družin, tistih ki so ostale doma ali tistih, ki so si jih ustvarile v Egiptu – in jemljejo glas ženskam, kakršna je bila moja pranona, ženskam, ki so mirno, vztrajno delale leta in leta in niso mogle nikoli povedati ničesar o svojem življenju. Njihova sreča ali žalost, pa sreča ali žalost njihovih družin, sta bili sicer manj dramatični, a nič manj resnični.

Razlika med tem, kar sem o Egiptu in aleksandrinkah vedela sama, in tem, kar mi je pripovedovala slovenska književnost, je bila šokantna. Prav tako so se od prevladujočega diskurza razlikovale podobe Aleksandrije, doma, zakona in materinstva na daljavo, ki jih je s pomočjo pisem svoje none v predstavo Trieste–Alessandria: Embarked (štorja od 'lešandrink) oblikovala Neda R. Bric. Zgodbe, ki so jih zbrali v Društvu za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink so precej bolj raznolike od tistih, ki so našle pot v slovensko zavest. Obstaja tudi kopica člankov, ki kažejo precej kompleksnejšo podobo od tiste, ki jo pojasnjuje geslo »aleksandrinka« na slovenski wikipediji. Da o zgodovini Egipta sploh ne govorimo. Ampak čemu bi kdo to bral, če pa so na voljo romani, kratke zgodbe, celo zgodbe za otroke, ki iz aleksandrink delajo moralno kategorijo in tako nazorno, skrbno in »verodostojno« opišejo, kako so zaradi Egipta propadale ženske, moški, otroci? Nič ne de, če so njihovi podatki prirejeni, literatura si to konec koncev lahko privošči.

Ne, nikakor ne primerjam usod aleksandrink in usod temnopoltih prebivalcev ameriškega juga, saj nisem neumna. Govorim le o razliki med dokumenti in literaturo: potomci aleksandrink se takšnim slovenskim Služkinjam ne moremo upreti s kupom dokumentov in raziskav – ženske so zaradi stigme o svoji izkušnji večinoma molčale. Njihovi otroci, enkrat že prizadeti zaradi njihovega odhoda, o svoji žalosti z materami niso razpravljali. Zaradi javnega mnenja se je celo poglavje slovenske zgodovine za dolgo zaprlo. In zdaj, pol stoletja po tistem, ko se je v domovino vrnil zadnji val, je le še nekaj živih prič, ki nam lahko povedo, kako so one doživljale Egipt.

Metod Pevec jih je, skupaj s pričevanji njihovih potomcev, njihovih varovancev, zgodovinarjev, zbral v dokumentarec Aleksandrinke. Če ste pripravljeni, da boste ves čas na robu solz, si ga lahko ogledate jutri v Divači. Če vam je nerodno jokati v javnosti, počakajte, da ga bodo zavrteli na nacionalki. In vedite: brutalen je. Težko z besedami opišem, kako surovo resničen je. Nobenega moraliziranja, nobene poetike. Samo poročila o tem, kako so resnični ljudje doživljali izseljevanje v Egipt. Lepe zgodbe. Krute zgodbe. Vsakdanje zgodbe. Izjemne zgodbe. Po desetletjih Lepih Vid in podobnih metafor pridejo kakor udarec s pestjo v obraz.

Glas resničnih ljudi. Ki pripovedujejo svojo zgodbo in s tem vračajo glas tudi moji pranoni, noni, materi in meni.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se