Enkrat spomladi mi je mlada ljubljanska anarhistka namignila, da sem reakcionarka z imperialističnimi tendencami. Ni bila prva. Spraševala sem se že, kaj sem zagrešila tokrat, pa se je izkazalo, da mi dekle zgolj očita zagovarjanje ideje, ki se je po Bližnjem vzhodu menda razpasla z nastopom kolonializma in je zatorej zla in tamkajšnjemu človeku tuja. Šlo je za sekularno državo.
Mimogrede sem namreč omenila, da bi se mi zdelo pametno, če bi bil iz egiptovske ustave črtan drugi člen, ki pravi, da je glavni vir zakonodaje šeriatsko pravo. Država je brez njega živela od leta 1923, ko je bila napisana prva ustava, do leta 1980, ko je bil člen dodan ustavi iz leta 1971. In ker mi ni bilo dovolj, da propagiram zahodno sekularno miselnost, sem za nameček navrgla še človekove pravice. Ovbe. (Mašalah.)
Ko sem poskušala razložiti, da se bom pač sprijaznila s kakršno koli obliko države, ki si jo bodo Egipčani izbrali, da pa se mi zdi sekularna demokracija za Egipt najboljša ideja in bom podpirala tiste Egipčane, ki si jo želijo, sem bila podučena, da pravi Egipčani teh idej ne podpirajo, podpirajo jih samo pozahodnjene elite.
Kako anarhistka pride na misel o delitvi na prave in neprave Egipčane, se mi tudi sanja ne. Me pa boleče spominja na republikansko delitev na pravo in nepravo Ameriko ali pa na esdeesovsko delitev na Ljubljano in Slovenijo. Prav tako še nisem slišala pametne definicije pozahodnjene elite. So to tisti z denarjem ali tisti z izobrazbo?
Poleg tega pa: sekularizem arabskemu svetu ni tuj. Konec koncev za enega od očetov evropskega sekularizma velja Ibn Rušd. Sekularizem je Arabcem tuj prav toliko, kolikor jim je tuja grška filozofija. Je bil el-Kindi slab Arabec, ker je neoplatonistično filozofijo spajal z islamsko? Včasih se mi zdi, da zvenim kakor lajna: koliko časa mora posamezna ideja živeti na določenem ozemlju, da postane avtohtona, pa naj bo še v tako majhnem obsegu? Je sto let dovolj? Dvesto?
Morda je Švedska kraljeva akademija znanosti zgolj pokazala svoje imperialistične kremplje, ko je Naguibu Mahfouzu podelila Nobelovo nagrado za književnost. Mahfouz je bil vendar pretežno romanopisec (poletni bralski namig: v slovenščini imamo Kairsko trilogijo in Ogledala, roman pa je v nasprotju s poezijo in kratko zgodbo, ki sta menda avtohtoni arabski obliki, evropska književna forma. Govori se, da je bil prvi resni arabski roman napisan šele leta 1913, torej precej po tistem, ko so začeli po Egiptu strašiti anarhisti. Ali tujek prepoznamo po tem, kdo ga je zanesel v deželo?
Sekularizem je očitno še težje definirati kakor pornografijo. Elliott Cola v svojem članku lepo pokaže, kakšno zmedo so pri razumevanju pojma ustvarili režim in islamisti. Ampak to še ne pomeni, da ga je treba zavreči: še posebej, če je naš razlog pač ta, da je tujek v arabskem svetu in da se avtohtone arabske ideje z njim ne skladajo. Skoraj tisoč let filozofije in politike nam kaže, da takemu razmišljanju nekaj manjka.
To pišem, ker je danes devetinpetdeseta obletnica neke druge ideje, Naserjeve revolucije, ki jo Egipčani popravljajo od januarja. Kako že pravi Tone Pavček? A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova.