Hotela sem pisati o nečem drugem. Zares sem hotela, poletje je, lahko bi načela kakšno bolj veselo temo.
Prepričevala sem se, da nima smisla niti gledati, kaj šele pisati. Hitro branje obtožnice, nekaj zahtev ... zgodovinski dan ali ne, najbrž bo mimo, preden se bomo sploh zavedeli. In sploh: preko interneta, pred televizijo, iz Ljubljane, pri tem, da obstaja možnost, da se vsaj eden od obtoženih na sodišču sploh ne bo pojavil? V torek dopoldne sem trdila, da imam preveč dela za spremljanje prenosa v živo. V torek zvečer sem se odločila, da bom »malo gledala«. A v sredo malo pred deveto zjutraj sem zdravi pameti navkljub prižgala televizijo: dopoldne je bilo za delo izgubljeno.
Dvorana na zaslonu ni prava sodna dvorana, velika predavalnica na policijski akademiji je. Pred prvo vrsto sedežev je ograja, ob njej stojijo in sedijo odvetniki družin žrtev policijskega nasilja med januarsko revolucijo. Kakšnih trideset jih je, med vsesplošnim pregovarjanjem eden od njih sodišču očita, da še sto trideset odvetnikov čaka pred dvorano, ker jih niso spustili noter. Družine, tiste, ki so jim dovolili vstop, sedijo za njimi. Na levi strani dvorane je mrežasta pregrada - za njo je prostor za družine obtožencev. In spodaj je kletka. V tej kletki bo obtožnico poslušal strmoglavljeni diktator, četrti egiptovski predsednik Mohamed Hosni Sajid Mubarak.
Morda ga sploh ne bo. Menda je hudo bolan. Menda je od 11. februarja nekajkrat zdrsnil v komo. Menda je čisto na koncu. Morda ga res zdeluje rak, morebiti prav tisti, za katerega se je spomladi 1995 govorilo, da ga bo zdaj zdaj pokončal. Ko se obtoženci pojavijo v kletki, se kamere usmerijo nanj, a mreža je gosta in eden od sinov vedno stoji pred njim. Bolan? Mogoče. Starec na bolniški postelji je res videti nekoliko šibak, ampak njegovi lasje so črni, brez narastka. Čisto vseh moči mu torej ni izpilo.
Na sodišču je zmeda. Pri prijatelju, ki je egiptovska sodišča izkusil z vseh plati, preverim, ali je to normalno. Odgovor je kratek: še vse kaj drugega je normalno. Dogajanju sploh ne morem več slediti, prevelik cirkus je. Obtožnica se nanaša na ravnanje v osemnajstih dneh januarske revolucije, dokumentov je za več tisoč strani. Mubarakov zagovornik zahteva zaslišanje 1631 prič. Odmor, konec odmora, cinične pripombe na spletnih omrežjih, vpitje ... pomislim, da mora biti v dvorani precej čez trideset stopinj, ljudje pa se postijo.
In nato, nenadoma, prvoobtoženi v roke dobi mikrofon, nekoliko dvigne glavo in odgovori na sodnikovo vprašanje: Afandem, ana mawgud. Vaša milost, tukaj sem. In kategorično zanika kakršno koli krivdo. Nato se utrujen spet uleže.
So ljudje, ki sočustvujejo s starcem, ki so ga na bolniški postelji pripeljali v kletko v sodni dvorani. Jaz nisem ena teh ljudi. Bolni, utrujeni starec je bil še pred pol leta dovolj čil, da je vodil državo. Drži, videti je nekoliko zdelan, zato naredim tisto, kar predlaga mladenič pred sodiščem: pomislim na to, kako brutalno je njegov režim mučil svoje nasprotnike. Ni se mi treba posebej truditi, nekatere obraze imam za vedno vtisnjene v spomin. Res je, cinizem mi ne da miru in za zabavo si izmišljujem vse mogoče odgovore na vprašanje, čemu se je na sodišču sploh pojavil. Trik, zarota, domoljubje? Razumem, da je vse skupaj morda farsa, da mogoče pravici ne bo nikoli zadoščeno.
Ampak tisti trenutek mi je vseeno. Vaša milost, tukaj sem.
Nekaj katarzičnega je v spoznanju, da nisi nikoli premočan, prestar ali preveč bolan, da bi bil navzoč na procesu, na katerem ti sodijo za zločine, ki si jih zagrešil.