Sončno, še znosno vroče julijsko popoldne. Stali smo zadaj na vrtu, pod platnenimi strehami. Na videz smo se skoraj vsi poznali, s časopisnih fotografij ali kakšne prireditve v »cankarju«, če že nismo bili sošolci ali sodelavci. Okrog nas so pekli hamburgerje, pijače je bilo kot na kakšnem štajerskem pikniku, a vseeno smo bili nekako zadržani. Malo zaradi gneče, malo zaradi marincev, tudi zaradi negotovosti, kako se je pravzaprav primerno vesti na sprejemu ob dnevu neodvisnosti. Slovenska himna nas je umirila, ameriška pa je dvignila suspenz pred veleposlanikovim govorom.
Začel se je prijazno in predvidljivo, s spominom na dogodke pred dvesto leti in na udeležbo na praznovanju slovenske neodvisnosti v Clevelandu. Potem pa je sledil dramatični zasuk s stavkom »Slišal pa sem tudi, da praznovanja niso združila vseh Slovencev«, kar se »...zdi žalostno in ironično«. Preprosto odkritosrčna ocena se mi je zdela tako presenetljiva, da sem preslišal nekaj naslednjih stavkov o delitvah, v Sloveniji in v Ameriki. So mi pa ostale v spominu besede, da so »strah, nestrpnost, pesimizem in apatija velike grožnje svobodi«. In zaključek, v katerem se je poklonil vsem Američanom, ne glede na to, na kateri strani so se borili v državljanski vojni.
Mussomelijev govor je dobil relativno malo pozornosti v naših medijih in politiki ga praktično niso komentirali. Spletni komentarji so pričakovano polni sovražnega govora, čeprav se najdejo tudi taki, ki so ga prebrali in mu priznavajo dobronamernost. Možno je, da njegov govor ni bil dovolj diplomatski. Verjetno se po kakšni teoriji za veleposlanika ne spodobi, da na proslavi komentira notranjepolitične zadeve države gostiteljice. Možno pa je tudi, da je bil govor samo prijazna verzija tega, kar piše v kakšni depeši in da je ocena ustrezne službe, da pri nas poteka »hladna državljanska vojna«.
Skritih pomenov govora ne poznam. Vem pa, da so delitve večne in stalne v vseh okoljih. Tudi tistih nekaj sto prisotnih na ameriškem vrtu bi se lahko delilo domačine in tujce, na moške in ženske, na stare in mlade, bogate in revne, javno upravo in gospodarstvenike, na rdeče in črne. Ampak ni problem v delitvah med ljudmi, če so se sposobni med seboj rokovati, pogovarjati, nazdraviti, sklepati posle. Problem je, če nekdo ni sposoben nekomu dati roke, če ne pride na skupno proslavo, če ga javno žali, če zavrne pogovor. Kako je sploh možno, da se tako obnaša nekdo, ki ima sebe za politika? Si predstavljate, da bi nek član uprave v normalnem podjetju »šprical« kolegij in proslavo ter z vikenda tipkal žaljivke po Tvitterju? Naslednji dan bi ga pravi lastniki odpustili brez odpravnine.
Če politiki niso sposobni usklajevati interesov svojih volivcev, potem jih je treba odpustiti. Če pa širijo nestrpnost med volivci, jih je treba nagnati. S tem jim sicer že vsi grozimo, pa nič ne zaleže. Zdi se, da predsedniki in vodje strank ne poslušajo nikogar, pa če se piše Oman ali Zemljarič. Če je ameriški veleposlanik zadnja avtoriteta, ki jim lahko reče »Fantje, dost je! Nehajte se zajebavat, ZDA potrebuje stabilnega zaveznika v regiji«, je žalostno. A bom vseeno vesel, če ga bodo slišali.