Obžalovanje zaradi izgube zaupanja je postalo modno v medijih in širši javnosti, med politiki in družbenimi kritiki. Družba naj bi izgubila zaupanje v svoje voditelje, oni naj bi izgubili kredibilnost, kar bi po slovensko pomenilo, da niso več zaupanja vredni. Podatki o stopnjah zaupanja v različne institucije in evro kažejo negativen trend.
Stopnja zaupanja v ameriško vlado je najnižja v zadnjih petdesetih letih. Samo še nekaj deset tisoč prebivalcev Slovenije naj bi zaupalo naši vladi, ki sicer potrebuje samo nekaj deset glasov, da si spet pridobi zaupnico. Navadni ljudje pravijo, da ne zaupajo nikomur več, niti papežu kaj šele mariborskem škofu. Tisti, ki redno gledajo Svet, zaupajo samo še v konec sveta.
Kaj sploh je zaupanje? Če se ga da izgubiti, ali se ga da tudi pridobiti nazaj? Od česa je odvisno in kaj ga sestavlja? Je zaupanje dobro in koristno? Sama preprosta vprašanja , na katera je poskušalo odgovoriti že toliko antropologov, sociologov, psihologov, ekonomistov in drugih modrecev. Ko sem brskal skozi njihove spletne zapise, sem najprej ugotovil, da so v angleščini za besedo zaupanje vsaj tri besede: »confidence«, »faith« in »trust«.
Pri slednji je v ospredju človekovo zavedanje, da tvega, ko vstopi v nek odnos, ko nekomu nekaj da ali od njega nekaj kupi. Gre za bolj ali manj zaveden izračun, da se to tveganje izplača, ker so stroški preverjanja večji od potencialne koristi. Ta vrsta zaupanja je ključna v tržnih in političnih odnosih, saj znižuje stroške poslovanja oz. delovanja družbe. Vsak dodaten napor za preverjanje partnerja nam vzame čas in denar. Ljudje zaupamo partnerjem in politikom, ki nas niso (preveč) razočarali v preteklosti in z njimi želimo poslovati še naprej.
Pri tovrstnem zaupanju sta pomembni vsaj dve sestavini: poštenost ali integriteta človeka in njegova sposobnost. Verjeti moramo torej tako v dober namen vodiča kot v njegovo poznavanje poti. Samo eno ali drugo pač ni zadosti, da bi nekomu zaupali. V primeru, da mu vseeno sledimo, je to lahko lahkovernost ali pa vera.
Lahkovernost je posledica pomanjkanja izkušenj. Vera pa je posledica stanja, ko nas dejstva sploh ne zanimajo več, ko si preprosto želimo nekomu verjeti. Lažje nam je, če se nekomu kar predamo in se pri tem počutimo varne. Se pa seveda s tem odpovedujemo svoji samostojnosti in odgovornosti.
Zaupanje je torej precej zamotana reč. Izgubljeno zaupanje lahko pomeni, da si obupan, manj zaupljiv, da nisi več lahkoveren, da si postal bolj preračunljiv ali bolj previden. Vsekakor je slabo, če smo zaradi enega razočaranja obupali. Za polno življenje se moramo naučiti previdnosti in hkrati znati zaupati. Zaupanje ni nedolžnost, ki jo izgubimo enkrat za vselej. Zaupanje si pridobivamo vedno znova.