Kljub dežju so opravili pohod v okolici Gorenjega Vrhpolja in nato so se zbrali pod kozolcem v Vrhpolju, kjer je stekla beseda in zaživeli so spomini. Z nostalgijo in z vso resnostjo so se spomnili tistih lepih časov, ko je bilo v državi še dovolj kruha in dela, ko državljanov ni bilo strah, kako bodo plačali položnice, kje bodo dobili denar za odplačevanje posojil, za šolanje otrok ...
Njihove glave so bile polne negativnih misli in zavedali so se črnih scenarijev, ki so z dneva v dan bolj črni. Ali ni to groza? Delavci, ki so s spoštovanjem gradili in ustvarjali domovino danes stojijo v vrstah in čakajo pakete Rdečega križa ali Karitasa.
Bili so enotnega mnenja, da je danes še čas, da skupaj z vsemi odgovornimi ustvarjalci rešijo skupni jutri. Treba je postaviti bolj zdrave temelje in zavedati se je potrebno, da so zanamci tudi rojeni za ŽIVLJENJE. Ne dovolimo, da bomo postali njihovi rablji. Rešitev je v človeški miselnosti, v vsakem človeku ...