E-pismo bralke: Iz Vatikana z ljubeznijo

Versko mračnjaštvo, ki je skozi zgodovino človeštva hromilo napredek, naj bi bilo (nepreklicno?) za nami.

Objavljeno
26. julij 2012 11.51
*reu* ITALY/
Tamara Laris
Tamara Laris
Zadnji sramotni in ponižujoči dogodki v zvezi s "političnim križanjem" nekdanjega nadškofa Urana so tudi najbolj naivnim vernikom lahko razodeli, da Cerkev ni prvenstveno religiozna, temveč politična in finančna institucija. 

Versko mračnjaštvo, ki je skozi zgodovino človeštva hromilo napredek, naj bi bilo (nepreklicno?) za nami. Duhovščina že dolgo časa ne velja več za (edine) tolmače Božje resnice. Še več, njihov neusmiljen boj za oblast nad duhovno sfero človeštva izgublja moč in vse razumne argumente.

Na tem mestu si za hip sposodimo očeta psihoanalize Sigmunda Freuda, ki se je vse življenje odklepal od svoje lastne trditve: "Kjer je ono, bi moral biti jaz." Mi pa s Franklovo pomočjo dodajmo: Kjer je ono, bi moral biti Bog; toda več kot očitno je, da jaz lahko postane Bog samo preko Vatikana. 

Če boste kdaj obiskali najstarejšo sinagogo na svetu, Staronovo sinagogo v Pragi, vam bo vodič verjetno povedal, da sedeža, na katerem je sedel slavni rabin Lev, ni nikoli nihče nasledil. Njegovim naslednikom so namreč postavili druge sedeže, ker rabina Leva nihče ni mogel nadomestiti. 

Tudi Božji prestol na političnem prizorišču novega sveta bo prej ali slej moral (p)ostati čist in izpraznjen.