E-pismo bralke: Starka z roba

V majhni, odročni vasici blizu mojega kraja je živela ostarela gospa. Bila je sama. Vaščani so se nje in njene hiše na daleč izogibali. O njej so se širile čudne govorice. Ko je bila mlajša, je imela družino. A so jo vsi zapustili; mož je odšel v prezgodnji grob, otroci v tujino. O njeni hiši še zdaj zmajujejo z glavo, da je prekleta. Sorodnikov nima, prijateljic tudi ne. Nekaj najbolj primitivnih in neukih žensk je priklenila nase, da bi razširjale zlobne in podle govorice.

Ljudje pravijo, da je svojo družino zgubila iz same hudobije. Mož in otroci so dolga desetletja živeli v psihotičnem krču, polnem strahu in nasilja, iz katerega se jim dolgo časa ni uspelo izvleči. Vsi družinski člani so bili nevede in nehote sužnji njene prikrite duševne bolezni. A njena bolezen ni bila največje prekletstvo. Njena hudobija jo je daleč presegla.

Razcepljena gospa je danes nevidna in nemočna starka, ki sama samcata životari iz dneva v dan. Navkljub vsej svoji nemoči še naprej išče najmanjše priložnosti, da s svojim dolgim jezikom širi po svetu temo in zlo.