Tiskane izdaje
Ni naključje, da se je znova zapletlo pri kadrovanju. Prevzemanje pomembnih položajev − najbolj seveda tistih, ki odločajo o državnem premoženju in denarnih tokovih − je že več kot dve desetletji ključni in skorajda edini cilj političnih strank. Izjema so morda le meseci po lanskih vstajah, ko je jeza ulice strankarske vrhuške prestrašila bolj, kot so se zavedali celo vstajniki sami.
V tistem času so se politiki potuhnili in so prikrivali lakoto po moči in oblasti. A danes je spet vse po starem. Prvaki v kamere in mikrofone brez zadrege razlagajo, da je »prevzemanje odgovornosti« enako kadrovanju zvestih strankarskih vojščakov na pomembne položaje. Točka preloma je bilo imenovanje Gašparja Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper, kjer je, zgražanju in protestom navkljub, tudi ostal. Tedaj je postalo jasno, da je javno mnenje ukročeno in da si politika spet lahko brez zadržkov privošči kadrovanje po načelu »ni važno, če je pismen, glavno, da je naš«.
Pri zadnjih ministrskih menjavah so bile tako spet v prvem planu strankarske kvote. Minister za Slovence po svetu je postal človek, ki ga odlikuje le zvestoba stranki, o težavah rojakov na tujem pa ve malo ali nič. Zato je morala oditi ministrica, ki je na to mesto prišla po istem ključu.
Ogorčenje prvakov zaradi političnega pedigreja novega predsednika protikorupcijske komisije je v tej luči videti le kot grozovito sprenevedanje. Stranke so nad dejstvom, da KPK izgublja moč in ugled, v resnici naravnost navdušene. Vsako odločitev nove protikorupcijske ekipe, vsako njeno opozorilo in ugotovitev bodo lahko razvrednotile z očitki o politični pristranskosti njenega predsednika. To so sicer počele tudi doslej, a Pahorjeva kadrovska poteza jim je za takšen alibi tlakovala bližnjico.
In v tem je tudi glavni problem imenovanja Borisa Štefaneca za naslednika Gorana Klemenčiča. Strankam je ponudil možnost, da se dokončno znebijo nadležne nadzorne institucije, ki deluje kot neke vrste slaba vest politike in ki ima hkrati še velikansko podporo javnega mnenja. Že na prvem preizkusu je novi predsednik pokazal, da ne razume vloge in pomena funkcije, ki jo prevzema. Bil je član stranke, ki jo je »obglavila« prav protikorupcijska komisija v odhajajoči sestavi, a v tem ni videl navzkrižja interesov. Iz PS je izstopil šele po tem, ko je že vedel, da bo imenovan za predsednika KPK. In šele po medijskem razkritju je omenil možnost, da bi se v skrajni sili iz postopkov izločil.
Zato ni ključna težava, da se je na razpis prijavilo skoraj 70 kandidatov, a jih je tako malo spadalo v ožji izbor. Niti dejstvo, da nobenega od treh Pahorjevih izbrancev širša javnost sploh ne pozna. Da bo pripadnost stranki odslej še hujša stigma − kar pomeni, da se bo še manj sposobnih ljudi odločalo za vstop v politiko. Ni najbolj pomembno, da je Borut Pahor spodrsnil pri edini odločitvi, za katero je kot predsednik države v celoti pristojen. In da se je znova pokazalo, da nobena zakonodaja ne more preprečiti prelaganja odgovornosti − tokrat iz izbirne komisije z nejasnimi pristojnostmi na predsednika države in nazaj.
Sicer pa − kaj smo pravzaprav pričakovali? Da bo imenovanje novega senata komisije, ki je zrušila prejšnjo vlado in močno oslabila dva najmočnejša politika v državi, preprosta operacija? Zgodba ta hip še ni končana.
In za razplet bo na koncu vendarle odločilen glas ljudstva.
