Tiskane izdaje
Tretja in četrta faza gradnje ruskega Južnega toka bosta zaključeni do leta 2018.
Nadnacionalne oblasti v Bruslju in njihovi predstavniki v Berlinu še vedno niso sposobni sprejeti pričakovanega in enotnega stališča o tem projektu, ki ima nesporen geopolitični pomen.
Birokratske ovire, kot sta »tretji energetski sveženj« ali še skrivnostnejši »južni plinski koridor«, za evropske iniciative na energetskem trgu ustvarjajo konkurenčno in netransparentno prednost.
»Nobenih nerazumnih ali neupravičenih administrativnih ali ureditvenih zahtev ne bomo postavljali. Delovali bomo kot pravičen partner,« je maja 2011 obljubil evropski komisar za energijo Günther Oettinger.
Dve leti po tem govoru je situacija zelo očitno prav nasprotna.
»Tretji energetski sveženj« je neposredni poskus uvajanja retroaktivne zakonodaje in s tem zniževanja cen zemeljskega plina. V popolnem neskladju je z načeli, na katerih temelji celotni evropski pravni okvir.
Drug razvpit primer samovoljnega ravnanja Evropske komisije je njena posredna podpora domnevni »navidezni« dobavi plina iz Poljske v Ukrajino. Vsi podatki kažejo na to, da ta zemeljski plin izvira iz Rusije. Temu bi težko rekli poštena igra (vsak partner bi takšna dejanja označil za goljufijo), toda po zadevi s Ciprom je zelo težko predvideti, kako daleč je Unija pripravljena iti v zanikanju tržne realnosti.
Na dolgi rok bi utegnila ta strategija škodovati nacionalnim interesom Nemčije kot velikega uvoznika zemeljskega plina in ustvariti nepotreben propad v kredibilnosti v odnosih med Rusijo in Evropsko unijo. Nemčija mora opraviti s svojim ambivalentnim odnosom do Južnega toka in se vrniti k razmišljanju po načelu »realpolitik«. Konec koncev gre samo za plinovod, ne nekakšno dosmrtno pogodbo doktorja Fausta, kot pogosto namigujejo analitiki atlantske usmeritve.
Evropska dvojna igra se zdi še posebej nelogična, če upoštevamo razsežnost gospodarskih težav, ki jih morata Merklova in Oettinger rešiti pred lastnim pragom. Globalno rast povpraševanja po zemeljskem plinu bi morali obravnavati kot priložnost, ne kot »grožnjo«.
Evropski voditelji se dobro zavedajo omejitev projektov Nabucco-West in TAP (med drugim pomanjkanja trdne baze virov in neprimerne infrastrukture). Plinovoda bi lahko prispevala k diverzifikaciji virov, čeprav v nobenem primeru ne moreta bistveno spremeniti poteka igre. Nedavni pogovori azerbajdžanskega predsednika Ilhama Alijeva v Avstriji so pokazali, da OMV in drugi veliki evropski igralci Nabuco-West postavljajo pred druge plinovodne načrte.
Južni tok žal ostaja na obrobju evropske energetske politike, kljub temu da gre za zelo napreden projekt. Za primerjavo: Nabucco-West v Romuniji še ni dosegel okoljskih ciljev. Konzorcij Nabucco Gas Pipeline International, ki razvija, gradi in upravlja plinovod Nabucco-West, je za razvoj projekta namenil manj kot 5 % celotne vrednosti naložbe.
Med evropskimi regulatorji obstajajo očitne razlike v mnenjih. Kolebajoče stališče Direktorata Evropske komisije za energijo o Južnem toku pošilja mešane signale neevropskim tranzitnim državam.
Srbija je denimo uradno sporočila, da je pripravljena na začetek gradnje svojega kraka plinovoda Južni tok. »Vse težave so rešene,« je oznanil direktor Srbijagasa Dušan Bajatović. Hkrati je bila Zorana Mihajlović, »lobistka« za Nabucco in južni plinski koridor (srbska ministrica za energijo in privrženka sklada ISAC, ki ga podpira Washington), v zadnjem času zelo aktivno vodila svoj brezsmiseln križarski pohod proti ruskemu Južnemu toku. Mnogi strokovnjaki se spomnijo tudi njenega nedavnega »pogumnega« poskusa spremembe končne različice osnutka sporazuma med Gazpromom in Srbijagasom. Kljub temu, da stari srbski pregovor pravi, da ne moreš obdržati tako kozlička kot denarja. Politično motiviran birokratski postopek ne bo spodkopal energetske samozadostnosti Srbije na Balkanu.
Aprila 2013 je slovenska premierka Alenka Bratušek potrdila, da ruski plinovod ostaja prioriteta za njeno državo, ki potrebuje gospodarski razvoj in tuje naložbe. Slovenska investicija v projekt bo vredna okrog 1,1 milijarde evrov. Velik interes za ruski plinovod je pokazala tudi Bolgarija.
Pogled na zemljevid južne Evrope kaže, da bodo politična protislovja v Beogradu pri izvedbi Južnega toka povzročila kvečjemu kratko zakasnitev. Tega za Nabucco ne bi mogli reči.
***
Igor Alexeev je ruski novinar in bloger za Strategic Culture Foundation, Asia Times in Route Magazine. Piše o temah, povezanih s sektorjem nafte in plina, z evrazijsko energetsko varnostjo in s pomorsko industrijo na Arktiki.
