Tiskane izdaje
Kot je razvidno iz poročanja časopisa Delo, je Ministrstvo za zunanje zadeve poklicalo veleposlanika ZDA Josepha Mussomelija na pogovor, kjer je imel priložnost pojasniti svoje izjave v pogovoru z novinarji. Veleposlanik je vzbudil pozornost pri slovenskih oblasteh zaradi izjav o kandidaturi Danila Türka za generalnega sekretarja OZN in o osamosvojitvi.
Glede osamosvojitve je veleposlanik Mussomeli za POP TV izjavil, da je bilo Sloveniji ob osamosvojitvi prelahko, saj da je umrlo le deset ljudi; šele če ljudje skupaj krvavijo, imajo potem več občutka za narodno identiteto. Tega pa, da je v času krize premalo in da bo treba ta nesoglasja preseči - tudi v politiki, je dejal Mussomeli.
Zagotovo se moramo zavedati, da je samo že ena žrtev katerekoli vojne preveč in nepotrebna. Število žrtev pa ne bi smelo biti merilo za upravičenost ali težo samega vojnega dogodka, češ kako pomembna vojna je to bila.
Nasprotno temu bi v okvirih, ki so postavljeni (!), morali razmišljati, da manj kot je žrtev, bolje je bila uspešna diplomacija, ki pa je v času osamosvajanja dokazala enotnost - tako kot slovenski narod.
Kaj pa so ozadja tega, da si je najbrž veleposlanik privoščil takšno izjavo? Po mnenju nekaterih so ZDA pomagale sooblikovati povojno Jugoslavijo, predvsem zaradi tampon cone, ki jo je Jugoslavija predstavljala med kapitalističnim zahodom, ter državami vzhodnega bloka, ki so delovale v varšavskem paktu. Slednji je predstavljal načrtno povezovanje oboroženih sil socialističnih držav, kot protiutež zvezi NATO.
V svoji knjigi sem kar nekaj vsebine namenil vplivu zunanjih močnejših sistemskih in kapitalskih regulatorjev pri nastanku in tudi razpadu nekdanje skupne države. Kaj sem imel v mislih poleg vloge kapitala? Memorandum ameriškega Stratfora - za krvavo balkansko vojno niso bili krivi le snovalci Velike Srbije Beograd - WikiLeaks je objavil ameriški memorandum, ki je del krivde za vojno v nekdanji Jugoslaviji pripisal Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF).
Po navedbah zaupnega dokumenta je varčevanje, ki ga je Beogradu naložil IMF v predvojnem obdobju, v državi izzvalo velike socialne nemire, ki so delno krivi za vojno. Sodeč po zaupnem memorandumu zasebnega ameriškega varnostnega »think tanka« Stratfor iz leta 2009 za vojno niso bili krivi le snovalci Velike Srbije. V memorandumu so zapisana navodila analitikom, kako naj zbirajo in analizirajo podatke z območja nekdanje Jugoslavije in naj bodo posebno pozorni na socialna vprašanja, ker bo varčevanje, ki ga je pred izbruhom vojne leta 1991 takratni Jugoslaviji naložil IMF, povzročilo socialne nemire.
V dokumentu piše, da so zaradi globalne recesije zelo pomembni ekonomski kazalniki in gospodarsko motivirano socialno nezadovoljstvo, analitikom pa še nalaga, naj pazijo na nerede zaradi krize, ki se jih v organizaciji sindikatov udeležujejo delavci. Avtorji navodil brez dlake na jeziku opozarjajo, da so varčevalni ukrepi, ki jih je IMF namenil Jugoslaviji, delno krivi za začetek vojne. Zato memorandum poziva analitike, naj bodo pozorni na vse izjave iz Srbije, BiH in Hrvaške, ki bi bile kakor koli povezane z gospodarstvom, kakor tudi na vse probleme v bančnem sektorju. Ker so avtorji ocenili, da je BiH ključ regije, so analitikom naložili, naj bodo pozorni tudi na odnose med narodnostmi v tej multietnični državi.
Haaški tožilec Mathias Marcusen je med glavne akterje zločinske združbe, ki so načrtovali uresničitev zamisli o Veliki Srbiji, poleg prvaka Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja uvrstil Slobodana Miloševića, Veljka Kadijevića, Blagoja Adžića, Jovico Stanišića, Franka Simatovića, Milana Babića, Milana Martića, Radovana Karadžića in Željka Ražnatovića Arkana. Če si pokojni srbski vožd ne more več pomagati z ugotovitvami memoranduma, ni izključeno, da jih ne bo uporabil Šešelj, ki se po lastni izbiri zagovarja sam. Stratfor pa je še ocenil, da je v vseh državah Zahodnega Balkana organizirani kriminal zelo navzoč, še najbolj v Črni gori, kjer je celotna država organizirani kriminal. Glavni akterji razpada nekdanje Jugoslavije si z njim niso razbijali glave, tako kot tudi ne s stavko albanskih rudarjev v 80. letih prejšnjega stoletja ali Srbi na severu Kosova, ki so sprožili nasilje, kot je napovedal že Stratfor .
Razlogi za nastanek okoliščin, ki privedejo do nastanka vojn na Balkanu, so v večini v stanju družbe in dojemanja njene vloge v ekonomskem in materialno družbenem položaju v odnosu do družbene ureditve, ki tej isti družbi pravzaprav daje ali odvzame materialno statusne pravice. Kot ste z makro vidika lahko že ugotovili, so se prva trenja na jugoslovanskih in kasneje tudi na republiških ravneh pričela dogajati ravno zaradi zaostrovanja oz. zategovanja monetarnih prilivov s strani zunanjih kapitalsko močnejših držav, predvsem pa finančnih organizacij (IMF, Svetovna banka), ki so Jugoslavijo ekonomsko in monetarno osamile. V takšnih razmerah kaj hitro narastejo nacionalistične težnje, ki so prevladovale z idejo »Velike Srbije«. Ta je pričela razkrajati samoupravno socialistično skupnost, ki je temeljila na bratstvu in enotnosti kot ideologiji povezovanja jugoslovanskih narodov.
Bistvo dogajanja in posledic, ki so bile vpeljane v družbeno vedenje, izhajalo iz prepletenosti kapitala in družbe nekje globoko v sistemskem zakulisju. Kasneje pa je prišlo še do prepletanj z zunanjimi makro sistemskimi regulatorji (kapitalsko močne in neodvisne države), kar je ob upoštevanju mikro »ustvarjenih« političnih okoliščinah (propad podjetij, padec socialnega in ekonomskega standarda državljanov...) pripeljalo sprva do razdora tiste kapitalske sredice, ki je omogočala sobivanje vseh narodov in narodnosti v neki social-politični ureditvi na ozemlju Jugoslavije, kasneje pa še družbenih norm.
To je pomenilo tudi dokončni razpad tedanje socialistično federativne ureditve na ozemlju Jugoslavije, kar se je dejansko pričelo dogajati skozi predvojne konflikte. Kot sem v članku že omenil, so veliki sistemski regulatorji poleg obstoja Jugoslavije omogočili tudi njen konec. Kako je to potekalo v Jugoslaviji?
Podlaga za to je prišla od zunaj in sicer iz ZDA, kjer so ustanovili neprofitno organizacijo NED (National Endowment for Democracy), Nacionalna dotacija za demokracijo z namenom, da se nekdanja skupna država Jugoslavija oddalji od socialistične ekonomije in s tem postane ekonomija svobodnega trga po vzoru Zahoda. V finančnem svetu je sicer predmet dotacije denar, prejemnik je pravna oseba, donator pa je lahko tako pravna kot fizična oseba, ta denar pa je dan za določen namen. Takratni ameriški predsednik Reagan je dejal, da NED predstavlja ameriško vero v demokratične ideale in inštitucije. Kot je povedal nekdanji častnik Centralne obveščevalne agencije (CIA) Philip Age, sicer tudi pisatelj, je NED z izdatno pomočjo »financiral« različne projekte v nekdanji državi, ki so jih vodili predstavniki novih demokratično usmerjenih sil, od posamičnih politikov, novinarjev, vodilnih v opozicijskih sindikatih, ekonomistov, ki so zagovarjali Mednarodni denarni sklad (IMF), organizacijam za človekove pravice itd.
NED je prav tako tudi kontroliral in financiral preko poslovnih združb Center za mednarodno privatno podjetništvo, ki je v nadaljevanju financiralo G-17. Skupina G-17 (predhodnica skupine G-20) je predstavljala nevladno organizacijo, sestavljeno iz 17-ih ekonomij oz. gospodarstev, ki so zagovarjali svobodni trg. Najvidnejša predstavnika te organizacije sta bila prav IMF in Svetovna banka. In prav določeni predstavniki najvplivnejših organizacij znotraj G-17 so delovali v jugoslovanski vladi. Koordinator G-17 profesor Veselin Vukotić je bil v tesnih povezavah s Svetovno banko, bil pa je tudi minister za privatizacijo v jugoslovanski vladi Anteja Markoviča. Prav profesor Vukotić je bil odgovoren za bankrotni program, ki je jugoslovansko ekonomijo oz. gospodarstvo v letih od 1989 do 1990 pripeljal do kolapsa. Posledice tega je seveda družba v republikah dojemala na povsem drugačen način, saj ni vedela, da so v ozadju zakulisno instrumentalno načrtno uničevali nekdaj uspešno in še kako prepoznavno gospodarstvo. Jugoslovanska družba pa niti ni imela časa priti do pravega spoznanja, saj so jo »umestili« v vojna stanja medetničnih razsežnosti. S tem se je scenarij uresničil.
In kako je potekal vzorec delovanja? Prvo se je od jugoslovanske vlade zahtevalo, da je odstopila od vseh družbi koristnih projektov (subvencionirana prehrana ali stanovanja, brezplačni prevoz, zdravstvo in šolstvo). Poleg tega se je morala zmanjšati potrošnja javnega sektorja, zmanjšati plače in zaposlenost, oddaljiti se od delavskega samoupravljanja in hkrati od zaposlenih zahtevati, da delajo več za manj denarja. In kot drugo, se je preko zakonodaje družbena in zasebna podjetja prisilo v bankrot. Bankrotirana podjetja so kasneje prevzeli v upravljanje male skupine specializiranih podjetnikov. Ti so imeli rok da so podjetje v roku 45 dni bodisi likvidirali ali pa privatizirali.
Takšnemu postopku se je reklo privatizacija preko likvidacije, kar je bilo značilno za propad podjetij v vseh republikah na tleh Jugoslavije. Posledično takšnemu načinu delovanja sistemskega regulatorja je bilo iz evidenc Svetovne banke razvidno, da se je na ozemlju nekdanje skupne države samo v času od januarja 1989 do septembra 1990 leta uničilo preko 1100 industrijskih podjetij. Tu pa se vrnemo na vlogo regulatorjev, ki so preko Mednarodnega denarnega sklada analitikom dali navodila, kako naj zbirajo in analizirajo podatke z območja nekdanje Jugoslavije in naj bodo posebno pozorni na socialna vprašanja, ker bo varčevanje, ki ga je pred izbruhom vojne leta 1991 takratni Jugoslaviji naložil IMF, povzročilo socialne nemire. V dokumentu piše, da so zaradi globalne recesije zelo pomembni ekonomski kazalniki in gospodarsko motivirano socialno nezadovoljstvo, analitikom pa še nalaga, naj pazijo na nerede zaradi krize, ki se jih v organizaciji sindikatov udeležujejo delavci.
Eno je povezano z drugim. In če so veliki sistemski regulatorji odigrali vlogo režije, je na nek način izjava veleposlanika Mussomelija razumljiva, saj ve, kdo je tisti, ki je republikam nekdanje Jugoslavije omogočil samostojno pot. Zagotovo pa ni kulturno, da se po skoraj 23-ih letih načne tematiko z izjavo, da smo do samostojnosti prišli preveč zlahka. Kot je povedal eden izmed članov takratne ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije), zaradi stanja v Jugoslaviji v tistem obdobju ni bilo druge alternative. A kot vidite, se vsaj ve, kako je do takšnega okolja prišlo in kdo je za to morda zaslužen. Narodi pa so tako ali tako potegnili najkrajšo.
Drži pa:če bi se slovenski narod danes bolje zavedal svoje izborjene samostojnosti, ne bi dopuščal takšnih mahinacij, ki so nas pripeljale v sedanje stanje, ko smo praktično na pragu drugega prelastninjenja - nekdaj skupne družbene lastnine oz. t.i. popolne razprodaje državnega premoženja preko SDH in DUTB, posledično pa uveljavljanja parole »privatizacije«, ki jo zagovarjajo isti monetarni regulatorji, ki so narekovali kapitalsko politiko že konec osemdesetih na območju nekdanje skupne države. Vse to vpliva na hitro zniževanje materialnega standarda vseh, od zaposlenih v gospodarstvu do zaposlenih v javnem sektorju. Vsi bodo plačevali za takšna ravnanja in vsi se bodo preko zbliževanja tistih, ki imajo, in tistih, ki nimajo, slej kot prej znašli v istem loncu varčevanja in vse težjega preživetja. Namesto da bi vsi bili enotni in zahtevali med in mleko, ki so nam ga v letu 1991 tako obljubljali. To bi lahko imeli vsi. Slovenija bi lahko bila mednarodno uspešno in gospodarsko močna država - a kaj, ko smo postali ujetniki lastnih ideologij in posledično s tem še kako razdeljeni, kar ima s tega vidika veleposlanik povsem prav.
Mussomelijo izjavo bi morali pogledati z večplastnega vidika in šele nato bi lahko razumeli (seveda ne glede izjave o številu žrtev v osamosvojitveni vojni - od ostale vsebine se distanciram), da se v njegovih besedah skriva veliko več, kot je sicer želel sam povedati.
Dejstvo pa je, da so bili v osamosvojitvenih vojnah izigrani vsi narodi Jugoslavije, vključno s takratno jugoslovansko ljudsko armado, katere generalštabni vrh se je že zdavnaj prodal za zelence in tako vodil politiko, ki je JLA namesto od distanciranja od vpletanj v različna trenja, tako vpletel v situacijo, da je le-ta pomenila tudi njen razpad, posledično pa tudi krut konec vojn na takratnem območju Balkana. In scenarij kot tak ne bi bil potreben, a je očitno deloval po že preverjenih vzorcih. V takratnemstanju je bilo povsem razumljivo, da so mlade in suverene države, vključno s Slovenijo, nastale na način, kakršen so. Samostojnost smo si izborili na legitimen način, z voljo in potrditvijo slovenskega naroda.
Ob tem bi se še bolje morali zavedati lastne cene, ponosa, znanj in pridnosti, ki jo premoremo, da bi lahko od vladajočih zahtevali, da je napočil čas, da uspešno in nekoč prepoznavno ime »Slovenija« obudimo od skoraj že pozabljenih in postanemo tisto, za kar so državljani in državljanke Slovenije, slovenska TO in policija verjeli, da se borijo: za pravično, socialno, ekonomsko, gospodarsko, družbeno in narodnostno enotno domovino, državo Slovenijo. To smo dolžni storiti zavoljo vseh naših prednikov, ki so sanjali o zedinjeni Sloveniji. Saj je le to ena izmed rešitev, ki nas iz krize popelje prej, kot pa si marsikdo zagotovo misli. Zato pa ni presenetljivo, da se je na destabilizaciji enotnosti delovalo še toliko let od osamosvojitve dalje. Mislim, da si vsakdo izmed vas, vaši otroci in vnuki zaslužijo lepšo prihodnost - zakaj del tega ne bi postal prav vsak izmed vas?
