Tiskane izdaje
Brezdomstvo je danes eden najbolj perečih problemov sodobne družbe. Njegov porast pa ogledalo oz. produkt, stranski učinki globalne, neoliberalistične politike. Večinoma se primeri marginalnih družbenih skupin, kamor sodi tudi brezdomstvo (ki se zgodi iz različnih razlogov, v zadnjem času pa ga močno pospešuje množično odpuščanje in propadanje gospodarskih družb), končajo z njihovim bivanjem na ulici, kjer so popolnoma odvisni od svojih elementarnih lastnosti; iznajdljivosti, poguma itn., kakor tudi od pomoči pristojnih državnih in nevladnih ustanov, vendar tudi od sodržavljanov.
A ni vedno tako, so redke izjeme, ki primer brezdomstva rešijo in v življenjskem viharju, ki jih je doletel najdejo spodbudo in izziv.
Primer dobre prakse
Vlado je odraščal v družini brez očeta, vzgajala ga je mati samohranilka, ki je priložnostno delala, tudi dve službi hkrati, da bi prehranila njega in mlajšo sestro. V najstniških letih je Vlado materino odsotnost večinoma izkoriščal tako, da se je izogibal pouku, se pozno v noč potepal, popival, kadil travo in sem ter tja s prijatelji, ki so nekateri izhajali iz povsem solidnih družin, in le nekateri iz disfunkcionalnih, ušpičil kakšno »kaznivo dejanje«, ki se njemu takrat, pravi, sploh ni zdelo tako kaznivo; »saj je večinoma šlo le za vlome v avtomobile, kraje koles ipd«. Čeprav je odraščal v okolju, kjer je bila klima za razvoj asocialne osebnosti prava, je Vladu uspelo končati srednjo šolo, to pa zato, ker ga je dedek, ki je njegovo ponočevanje vzel skrajnje resno, »privil« in z vztrajnostjo dosegel, da je Vlado uspešno zaključil šolanje.
A navada je železna srajca, si je najbrž rekel Vlado in druženja z nekdanjo družbo ni prekinil, še več, med poletjem, po končani srednji šoli se je to še okrepilo. Vesel šolskega uspeha, se je odločil nekaj dni »žurat«, saj si je zaslužil, je menil. S prijatelji je popival in se zakajal, nekega dne pa so se odločili, da bodo drznejši, zakaj ne, da bodo preizkusili svoj pogum in vlomili v bližnjo zlatarno. To jim je tudi uspelo, a ne brez žrtev; sredi belega dne so zlatarno oropali in lastnika hudo poškodovali. Že naslednji dan so jih policisti aretirali, saj so za sabo, opiti in zakajeni, pustili nedvomne sledi.
V priporu so se izgovarjali na to in ono, valili krivdo eden na drugega, razen Vlada, on je vse lepo priznal. V zaporu je potekalo vse tako, kot to mora v prevzgojni ustanovi potekati; najvišjo vrednost je imela disciplina in samodisciplina, ki jo je bil Vlado navajen še ob dedkovi vzgoji - večkrat je bil zaradi vzornega vedenja izbran celo za zapornika tedna, skratka, Vlado se je resocializiral in bil eno leto prej pogojno odpuščen.
A zapor je bil praktično dopust v primerjavi s tem, kar ga je čakalo zunaj. Okolica ga ni in ni sprejela, saj se je o njem šušljalo to in ono, in zanj obveljalo, da je bil (gotovo) glavni krivec, saj bi samo cepec vso krivdo zvalil nase, so menili. Vendar to ni bilo vse, to ni bilo v primerjavi nič z dejstvom, da ga je dedek, tako je rekel, odpisal in z njim ni želel imeti nikakršnih stikov več. Ker sta s sestro in mamo živeli pri njem, je ta problem Vlada postavil pred dejstvo - da je ostal brez strehe nad glavo.
Tisto poletje je preživel na ulici in si iskal delo, da bi si lahko najel stanovanje.Svetle trenutke je predstavljala le mama, ki mu je občasno stisnila v dlan nekaj denarja. Jeseni je že skoraj obupal: ni bilo ne dela ne stanovanja. Skoraj je že pristal, da bo šel s skupino uličnih »frendov« v akcijo (mišljeno rop), saj tako, je menil, ne bo šlo naprej. Tistega dne je deževalo in ko jo je tako ves premočen ubiral proti zbirnemu mestu, se je znašel pred zavetiščem. Vstopil je. Pravi, da še danes ne ve, zakaj. Vodji zavetišča je vse razložil, se z njim dogovoril, da se bo redno udeleževal skupin za samopomoč, in da mu bo pri vodenju zavetišča brezplačno pomagal, če tam lahko prenočuje. Pozneje je dobil službo in si najel stanovanje. A v zavetišču dela še danes.
Le upamo lahko, da bo veliko nekdanjih obsojencev in povrh brezdomcev nekega deževnega dne pred sabo in pravočasno zagledalo vrata od-rešitve. Ali prijazno roko svetovalca na področju psihološke in socialne pomoči.
